Ob številnih zanimivih izdajah v preteklem letu bi se mi četrti studijski celovečerec stoner zasedbe Red Fang skorajda izmuznil. Po sila nezanimivem tretjem dolgometražcu iz leta 2013 sem že nestrpno čakal izdelek, ki bi vsaj nakazal, da se Red Fang vračajo na nivo prvih dveh LP-jev. Tri leta kasneje je ta trenutek vendarle napočil in (spoiler alert!) o »vrnitivi« Red Fang na pota nekdanje zanimivosti še vedno ni ne duha ne sluha.
Dober mesec dni pred izidom ploščka je band objavil videospot za skladbo Shadows, ki je sicer v meni vzbudil kar nekaj upanja, da so se Red Fang spet našli, toda žal se je izkazalo, da gre za edino omembe vredno skladbo na ploščku. Daleč sicer od tega, da bi bil album katastrofalno slab ali kaj podobnega, ampak v celoti gledano je tako nezanimiv, da bi bil kvečjemu primeren le za vrtenje v ozadju kakšnega manjšega rock bufeta. Pa še to ne prenaglas, ker je v sami produkciji albuma nekaj, kar je preprosto moteče, le ugotoviti ne morem, za kaj točno gre. Če verjamete ali ne, kako je album sproduciran, me je motilo, še preden sem ugotovil, da je bila naloga za to zaupana slavnemu »numetalskemu« producentu Rossu Robinsonu. Mogoče pa Red Fang vendarle delajo nekaj prav (vsaj v komercialnem smislu), če so si omenjenega gospoda lahko privoščili. Skratka v celoti povprečno in dolgočasno, s tem da na trenutke že skoraj iritira, sicer pa nič (morda z izjemo že izpostavljene skladbe Shadows) omembe vrednega.
Še vedno dopuščam možnost, da je vse skupaj povsem v redu in sem zgolj sam obtičal v prvih dveh albumih, kot stereotip nekoga, ki prisega le na »prva dva albuma« uspešnih zasedb, vse, kar je izdano kasneje, pa je zanič. Kaj pa vem. Vsekakor pa ne bi prav dosti zamudil, če bi se mi Only Ghosts izmuznil.