Royal Thunder je ameriški kvartet iz Atlante, ki je nase prvič resneje opozoril z leta 2012 izdanim prvencem CVI. Skoraj tri leta kasneje so ponovno nazaj z drugim dolgometražcem, poimenovanim Crooked Doors.
Že od prve minute je jasno, da Royal Thunder ne trpijo za »sindromom drugega albuma«, ki se neredko pojavi pri zasedbah z zelo kakovostnimi prvenci, ki pa jih nato z nadaljnjimi izdajami nikakor ne morejo več doseči, kaj šele preseči. Royal Thunder na Crooked Doors ohranjajo kakovost debitantske izdaje in nam v eni uri servirajo prvorazredno mešanico hard rocka in heavy dooma z nezanemarljivimi stonerskimi (ter sem in tja celo progresivnimi) vplivi ter močnim ženskim vokalom, ki je ena izmed temeljnih gonilnih sil albuma in postaja prepoznavni znak zasedbe. Band na ploščku med drugim postreže z odličnim prehajanjem med udarnimi deli skladb in občutno mirnejšimi trenutki (ki jih je na Crooked Doors kar precej). V primerjavi s prvencem so skladbe na splošno manj robustne, še bolj premišljene in imajo pogosto »radio friendly« prizvok, ki dela album sprejemljiv tudi za širše občinstvo, vendar pa je potrebno poudariti, da sta struktura pesmi in nenazadnje tudi tehnična izvedba vse prej kot »simplificirani«, zlasti v bolj progresivno orientiranih delih, ki odlično popestrijo celoten plošček. Crooked Doors sicer učinkuje kot lepo uravnotežena kombinacija (nemalokrat umirjene) nostalgičnosti in tehtne inovativnosti ter je opazno zrelejši od sicer prav tako odličnega prvenca.
Ameriška zvezna država Georgia je že dobro desetletje in pol »leglo« kvalitetnega stoner/sludge metala (od tod prihajajo zasedbe, kot so Mastodon, Kylesa, Baroness, Black Tusk idr.), Royal Thunder pa so (čeprav še najmanj »metalski« med naštetimi) tako še eden izmed bandov, ki s svojim ustvarjanjem ohranjajo glasbeno kakovost tega geografskega področja, in skoraj prepričan sem, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.