Združevanje ekstremov v eno že lep čas velja za izziv v metalu, če pa ga nadgradite z detabuiziranim industrializiranjem metala, se že približate Scorngrain in njihovi pogruntavščini »acid thrash«, ki ne skriva tendenc po združevanju agresije stare in nove šole. Scorngrain to počnejo s kombiniranem že slišanega v novo sestavljeno celoto.
Jedro Scorngrain je thrash metal, interpretiran na sodoben način, a za pazljiv posluh opaznimi dejavniki svoje prvobiti. Naprej k zvoku in slogu bobnanja, ki postreže vse od klasičnih thrash ritmov do nezgrešljivega spogledovanja s tistim, kar so Fear Factory deklarirali na Demanufacture. Sem že omenil, da najdete tudi solo kitarske dele? Harsh vokal, ki po potrebi preide v growl, tudi odigra vlogo pri povezovanju stare šole s poplavo samplov v glasbi Scorngrain. Nepogrešljivi so elektronski elementi, ki uspešno ustvarjajo hladno, industrialno atmosfero. Povečini so že slišani in na določenih delih sami sebi namen, kar sploh ni zamerljivo kot je dejstvo, da Scorngrain nekatere dele komadov skušajo rešiti prav s sintetiko ter da pretiravanje z elektronskimi elementi privede določene dele komadov do kaotičnosti.
Scorngrain so hitrejši od Samael, sovražnejši od Rammstein, bolj metalski kot Pain in manj »nu« kot Noctiferia. Brez dvoma si na zanimivem, kvalitetnem in dovolj samosvojem albumu 0.05% thrash in industrial podata roko, a zastavljenem delu do popolnosti manjka še nekaj odstotkov.

Matija