Prvo kot prvo priznanje: ne poznam prejšnjih izdaj te grške zasedbe, zato recenzija temelji le na albumu Communion.
Septicflesh sem 'spoznal' letos na Brutal Assaultu, kjer so me med čakanjem na pivo presenetili z orkestralizacijo podprtim death metalom. Po približno dveh mesecih poglabljanja v Communion lahko končno spregovorim o njem.
Gre za močan, kompleksen, a ne zakompliciran death metal album vsebujoč devet skladb in trajajoč slabih štirideset minut. Produkcijsko je stvar profesionalna in 'up-to- date', prav tako orkestralizacija, ki je nekako najmočnejši del albuma, saj so ti deli močno integrirani v samo strukturo komadov, kar še posebej pride do izraza v drum'n synth pasažah, ki so mojstrovina v vseh pogledih.
Communion je na nek čuden način razdeljen na dva dela, vsak s po štirimi komadi in na naslovni komad, ki niha med eno in drugo polovico; s tem, da komadi vsake polovice niso fizično ločeni med sabo. Tu gre namreč za močno stilno različnost teh 'polovic' albuma. Na eni strani imamo tako konkreten death metal, ki občasno spominja na (rahlo poenostavljene) Nile in z močno synth/orkestrsko oporo; na drugi strani pa srednje hiter melodičen death metal, čez rob poln s patosom prežetih melodij in ne ravno posrečeno izvedenih 'clean' vokalov. Zaradi te dvojnosti prva polovica dobi zaradi druge premalo pozornosti, druga pa zaradi prve preveč. Tako ostane le še naslovni komad, ki bi ga pohvalil, če ne bi bila vodilna melodija kopirana s komada Dusk and her Embrace (Cradle of Filth).
Ampak! Kot je na pogrebih navada, da se o pokojniku govori le dobro, tako naj tu omenim briljantnost prvega, torej močnega dela Communion. Komadi Lovecraft's Death, Babel's Gate, We The Gods ter Persepolis so enostavno mojstrovina. Ob tej orkestralizaciji poizkusi kakšnih na primer Dimmu Borgir izpadejo kot potencialno neizkoriščeni. Ta glasba je močna, epska … veličastna. In obenem še vedno brez problema govorimo o death metalu. Sicer modernem, a vseeno.
In od vseh teh komadov še posebej izstopa Babel's Gate. 'Masterpeace' v treh minutah, ki vsebuje vse. Od močnih blast beatov in kitarskih riffov, tehnično kompleksne orkestrsko-bobnarske pasaže, prek epskega dela, ki s pomočjo pihal in vokalnih poudarkov vzpostavi kolosalno vzdušje, ki žene dlake pokonci, pa vse do destruktivnega ekspresivnega solo vložka, ki komad obrne popolnoma na glavo. In s tem, ko je to povedano, izgleda, da nimam druge izbire, kot da Babel's Gate proglasim za enega največjih komadov te zvrsti; meni osebno pa nasploh.
Če ne zaradi kaj-jaz-vem-česa je Communion vreden poslušanja zaradi kvalitetne (skoraj) polovice albuma. Če ne zaradi tega, pa zaradi komada Babel's Gate. Nekaterih stvari se (na srečo) ne da opisati. Odstavek višje je na ogled zgolj ponesrečen poizkus.

Davorin