Ko pridemo do bandov, ki živijo na račun stare slave, nikakor ne moremo mimo Sepulture, pravzaprav bi lahko celo rekli, da ti kar poosebljajo ta pojem. Paulo Jr. in Andreas Kisser sta pri molzenju nekdaj slavnega imena šla tako daleč, da jih danes le še redko kdo jemlje resno, izdaje z njihovim podpisom pa že dolgo več ne vzbujajo skomin po nečem dobrem, temveč so avtomatično ožigosane z negativnim prizvokom.
Najslabša stvar na Machine Messiah je ta, da je izdan pod imenom Sepultura, a tokrat ne toliko zaradi skrunitve nekdaj legendarnega imena (jasno, tudi to, če hočete dotično povezati s kreacijami tipa From the Past Comes the Storms), ampak bolj v smislu tega, da album sam po sebi sploh ni slab in si nikakor ne zasluži negativnih predsodkov, ki jih dandanes dobimo skupaj v paketu s Sepulturo. Tudi tu je sicer nekaj fillerjev, kakršnih smo od njih vajeni v zadnjih dvajsetih letih, najdemo jih denimo tedaj, ko preigravajo dolgočasne groovy ritme (prva polovica komada Resistant Parasites, Cyber God), ali pa nekaj takega kot thrash metal na prvo žogo (I am the Enemy), sicer pa je album lepo komponiran in neverjetno razgiban. V tri četrt ure se tu rolajo soliden groove, ki vleče na obdobje Roots, a ozaljšan z orientalskimi vplivi (Phantom Self), zadnji album Grip Inc. (Alethea), pompoznost zaključnega obdobja Celtic Frost (Sworn Oath, druga polovica Resistant Parasites), Forbidden iz sredine devetdesetih (Vandals Nest), vrhunec albuma pa definitivno predstavlja naravnost odličen instrumental Iceberg Dances, ki zveni tako, kot da bi ga izvajali Rush izpred petintridesetih let – z Jonom Lordom! Ta komad zveni tako dobro tudi zaradi tega, ker se izogne eni izmed najšibkejših točk albuma, monotonemu metalkorovskemu vokalu Derricka Greena.
O kakršnem koli povratku h koreninam – pa čeprav naslovnica nemalo spominja na Arise – nima smisla govoriti, saj ima današnja Sepultura s tisto staro le malo skupnih točk in bo ugajala povsem drugačnemu občinstvu. Vsekakor pa je lepo po dolgem času pod tem imenom ponovno slišati album, ki je dovolj zanimiv, da si ga brez težav zavrtimo znova in znova.