Sepultura spadajo zagotovo med zasedbe, ki ne potrebujejo dodatne predstavitve. Skupina je s svojimi številnimi albumi v 36 letih delovanja vplivala na nešteto drugih bandov, znana po svojem posebnem groovy thrash metalu pa je na svetovni ekstremni glasbeni sceni poskrbela za povsem nov pristop k ustvarjanju glasbe. In temu novemu ali bolje rečeno drugačnemu pristopu, zaradi katerega albumi od Sepulture nikoli niso podobni kot pregovorno jajce jajcu, je trojica Paulo Jr., Kisser in Green v skorajda desetletni družbi bobnarja Eloya Casagrandeja zapisana še danes.

Za aktualni dolgometražec Quadra pa ne velja samo, da ponovno ne zveni kot noben album pred njim, temveč tudi posamezni komadi znotraj albuma ne izkazujejo visoke mere povezanosti oziroma ponujajo kar široko paleto žanrske pestrosti. V tem smislu nadaljuje Quadra tam, kjer je band ostal z albumoma Machine Messiah in The Mediator Between Head and Hands Must Be the Heart.

Medtem ko začetna komada Isolation in Means to an End še sprva podajata upanje, da so Sepultura zavili v smeri trših thrash metal ritmov, so najkasneje s tretjim komadom Last Time, pri katerem v zadnjem delu zazveni zborovsko petje, porušene vse tovrstne iluzije. Tovrstna destrukcija vseh napačnih pričakovanj se nadaljuje, četverica iz Brazilije z vsakim nadaljnjim komadom ponudi nekaj, s čimer močneje nagovarja ljubitelje sodobnih zvokov in ritmov. S tem imam v mislih že omenjeno zborovsko petje, eksperimentiranje z godali (Capital Enslavement), metalkorovsko petje (Agony of Defeat), akustične kitare (Guardians of Earth), hardcore ritme (Means To An End), ženski lead vokal (Fear • Pain • Chaos • Suffering) in dva instrumentala, za katera še zmeraj ne vem, kateri bolj preseneti. Malo več kot 5-minutni The Pentagram je z vseh vidikov odličen komad, ki prepriča z dobrim glavnim riffom in spremljajočo melodiko, medtem ko naslovni komad Quadra po začetnih »Un, dos, tres« ponudi manj kot minuto trajajoče potovanje na akustični kitari po južnoameriških ritmih.

Če torej niste resno pričakovali, da bodo Sepultura še kdaj koli zveneli kot Sepultura v 80-ih ali 90-ih prejšnjega stoletja, in če znate ceniti dobro glasbo ne glede na predal, iz katerega zeva, potem boste znali uživati v Quadri.