Sepulture mi ni treba predstavljati. Vsi poznate brazilski fenomen iz osemdesetih, kateremu so pozna devetdeseta odvzela ime, slavo in – žalostno, a vendar resnično – tudi ideje.
Roorback je prijetno presenečenje. Ni kaj, Sepultura kljub vsemu napreduje, Roorback si zlahka prisluži naziv najboljše Sepultura plošče v post-Max obdobju. Roorback je ukleščen med nu-metal, crossover in thrash metal. Kisser, Cavalera in Green so napisali homogen album in se dokazali kot kvalitetni pisci. Sicer so komadi bolj kot ne preprosti, vendar delujejo spontano. Z vplivi glasbe brazilskega pragozda so bili tokrat zelo skromni, vendar je »brazilski občutek« prisoten tudi na Roorbacku.
Tokrat so nam, hvala komurkoli, prizanesli z zateženimi počasnimi deli in se raje oprijeli recepta »direkt v glavo«: Corrupted, Leech, The Rift, Activist so polni hitrosti in energije. Že na samem začetku s komadi kot je Come Back Alive ali nekoliko počasnejši Godless pokažejo, da je to band, ki je nekoč posnel albuma Chaos A.D. in Roots. Presenetijo z balado Bottom End in če izvzamem Urge, ki se nikoli ne razvije, prizanesejo s fillerji. Za bonus pa dobite audio in video priredbe Bullet The Blue Sky.
Sepultura je z Roorback našla nekaj več zgleda pri svojih starih albumih, hkrati ohranila in nadaljevala ustvarjanje zadnjega obdobja in se istočasno predstavila z vsaj malenkost drugačnim, svežim slogom – udarnejšim in hitrejšim. Kar impresivno!

Matija

Album je prispevala založba Panika Records.