Shining v deveto. Ko sem poslušal split z Enslaved, ki sliši na ime Shining on the Enslaved, sem menil takole: »Shining z omenjenima komadoma napovedujejo dober, vendar klasičen album z nič kaj prida veliko presenečenji, s ponovno všečno mešanico romantičnih in blackmetalskih elementov iz lastne diskografske zgodovine.«
O komadih Vilja & dröm in Besök från i(ho)nom, ki se nahajata tako na splitu kot aktualnem dolgometražcu, tudi v družbi ostalih najnovejših komadov nisem spremenil mnenja, medtem ko sem vesel, da so ostali trije izpadli takšni, kot so. Še prej pa še o začetku albuma, ki ni povsem tradicionalen, saj si je Niklas z Den påtvingade tvåsamheten tokrat privoščil ambientalni/instrumentalni uvod. Ta me je malo presenetil, sestavljen pa je tako rekoč iz dveh delov. Prvi del vzpostavi grozljivki podobno vzdušje, nakar po približno eni minuti zazvenijo instrumenti, ki v umirjenem tonu pripravijo podlago za prvi komad.
Drugo pesem Vilja & dröm sem že omenil, zato gremo kar dalje k drugemu presenečenju albuma, in sicer Framtidsutsikter. Komad je nekakšna mešanica tipične sodobne Shining romantike in burzumovske ambientalnosti. Z naslednjim komadom Människotankens vägglösa rum se album vrne k tradicionalnim zvokom, a ne samo v slogu predstavljenega banda, temveč tradicionalno metalsko nasploh, medtem ko v drugi polovici Niklas ponovno nastavi svoje romantično lice in skupaj z rockersko solažo privede komad do konca.
Glavno presenečenje ali glavni vrhunec albuma pa je v mojih ušesih peta pesem Inga broar kvar att bränna. In dejansko tukaj ni več moč govoriti o komadu ali štiklu – gre za pesem. Ne vem, če vam je razlika razumljiva; osebno kot pesmi pojmujem glasbena dela, ki niso usmerjena na proizvajanje ropota in agresije, temveč temeljijo na glasbenikovem čustvenem izlivu. In drugače tega komada tudi ne znam opisati. Po EP-ju Lots of Girls Gonna Get Hurt in komadu Hail Darkness Hail na albumu Redefining Darkness je to moja nova najljubša pesem tega banda. K temu zagotovo pripomore tudi kratek del na sredini, ki je odigran (menda) na liri oziroma njej podobnem instrumentu. Kar se mene tiče, bi se tukaj lahko vse končalo, čeprav tudi Besök från i(ho)nom ni slab zaključek albuma – nekaj manj kot štirideset minut, ki prehitro minejo.