Če ste se spraševali, kam je leta 2009 »izginil« kitarist in ustanovitveni član black 'n' roll oziroma melodične black metal zasedbe Vreid, vam danes ponujam odgovor na to vprašanje. Po odločitvi o ločenem nadaljevanju glasbene poti je Ese v letu 2010 ustanovil solo projekt z imenom Slegest. Takoj v prvem letu je sledil prvi studijski izdelek, samonaslovljen EP, ki ga vsebinsko ne poznam in zato tudi ne morem primerjati s prvim celovečercem. A če je ta vsaj polovico tako poseben kot Løyndom, potem ni bojazni za slabo kakovost.
V angleško govorečem prostoru bi za album rekli: »It rocks!«. S tem pa bi tako zelo dobro zadeli žebljiček na glavico, da bolj skorajda ne gre. Zgleda, da je skandinavska black metal scena relativno majhna, saj se določene progresivne tendence tam očitno hitro razširijo – ali pa vsaj v krajšem času, kakor potrebujejo, da pridejo do nas. Po albumih, kot so Satyricon (Satyricon) ali The Wild Hunt (Watain), je Løyndom samo še en primerek več, kako kombinirati rock z black metalom. Tokrat je rock bolj direkten, v stilu Black Sabbath, Led Zeppelin ali, zaradi recenziranja sem se spomnil na njih, Kadavar. Včasih tudi v stilu Motörhead, a zmeraj pod velikim vplivom zgodnjih Vreid. Morda pa je Ese želel pokazati, kako bi zvenel njegov prvi veliki delodajalec, če bi nadaljeval v začrtanem black 'n' roll slogu namesto v melodičnih black metal vodah. Kakor koli že, velik vpliv »nekdanjih« kolegov Vreid avtomatično pomeni tudi prisotnost 'rolla.
Dodatno preseneti album še na strukturni ravni, saj komadi ne sledijo enostavno isti formuli, temveč so znotraj enake akustične podobe dokaj različni, medtem ko se black metal elementi počasi od prvega do zadnjega komada stopnjujejo in množijo. Od prvega Ho som Haustar Aleine, ki je povsem v stilu rocka sedemdesetih prejšnjega stoletja, preko The Path of No Return, kjer se čuti vpliv melodike iz hiše Vreid, najbolj direktnih Faceless Queen in Dirt Life Death, s katerima Ese izkazuje spoštovanje sodobnim Darkthrone, do najhitrejšega Past Burden Strength, s katerim se album zaključi. Zanimiva kombinacija, ki nikakor ne bo zadovoljila potreb po hitrem in surovem black metalu, temveč bo predvsem razveselila ljubitelje Vreid, ki morda s sodobnimi melodičnimi tendencami niso ravno najbolj zadovoljni. »Rock on!«