K spoznavanju in oblikovanju mnenja o glasbi poljubne skupine ne spada samo poslušanje zvočnih posnetkov v takšni ali drugačni obliki. Zato se moram za predstavitev drugega studijskega albuma slovenske black metal zasedbe Smargroth vrniti v leto 2009. Le na ta način bom lahko celostno predstavil proces, s katerim sem izoblikoval svoje današnje mnenje o ravnokar omenjenem albumu, hkrati pa pričakujem, da bom s tem kakšnemu bralcu pomagal pri tem, kako pristopiti k recenziranemu bandu.
Novembra 2009 so imeli Smargroth svoj debitanski odrski nastop, kot predskupina slavnemu Kanwulfu aka Nargaroth. Imenska podobnost me je sprva speljala na led, o dejanski naravi njihove glasbe pa sem bil poučen v živo v Channel Zero. Prvi vtis je bil dober, toda po nekaj komadih so mi Smargroth, kljub tehnični superiornosti ne samo vodje, temveč vseh članov skupine, postali dolgočasni. Razlog za to je bilo predvsem nepoznavanje predstavljenih komadov, ki so zaradi ekstremno hitrega igranja izpadli enolični. Zaradi bolj ali manj negativnega dojemanja glasbe Smargroth skozi njihov nastop, se je moje splošno zanimanje zanje na ta večer končalo. V tistem trenutku mi je zadoščalo, da sem jih videl v živo, v spomin pa so se mi vtisnili kot slovenska različica švedskih Dark Funeral.
Nato sta minili skoraj dve leti in prišel je dan, ko sem dobil ponudbo za pisanje recenzije njihovega drugega albuma. Ponudba je zame najprej pomenila presenečenje, saj nisem vedel, da so fantje tako pridni in že imajo zbran material za nov plošček, hkrati pa izziv glede na izoblikovano mnenje. Ker imam rad izzive in ker sem končno želel priti tej slovenski zasedbi do dna, sem ponudbo v trenutku sprejel.
Po prvem, morda nekoliko površnem poslušanju Empyreal Cycle so se mi bolj ali manj ves čas v glavi slikale primerjave z že omenjenimi Dark Funeral. Nato sem album poslušal ponovno in spet in spet, toda nikakor nisem prišel mimo že omenjenih hitrih, nekoliko enoličnih pasaž, da bi odkril globino, za katero sem bil trdno prepričan, da obstaja. Čeprav mi že ob prvem poslušanju Empyreal Cycle ni ušel ženski operni glas, nekoliko bolj romantične melodije in kakšen zanimiv riff, se vsesplošne darkfuneralske prisotnosti nisem mogel otresti. Delno razodetje sem doživel, ko sem album prvič poslušal v avtomobilu in sem se lahko skorajda stoodstotno osredotočil na glasbo (nekaj odstotkov je bilo treba seveda nameniti vožnji). Na tem mestu več ne vem, kateri del albuma mi je odprl oči in ušesa, toda takrat sem vedel, da se je razodetje pričelo. Dark Funeral & Co. naenkrat niso bili več slika pred očmi, ki se mi je kazala ob poslušanju Empyreal Cycle.
Prvi korak je bil storjen, sedaj je sledilo geografsko predalčkanje glede na že poznane skupine in njihove albume. Švedsko izhodišče, ki je temeljilo na Dark Funeral in sem ga pustil za seboj, me je vodilo preko belgijskih Enthroned, norveških Satyricon, ukrajinskih Nokturnal Mortum, Darkestrah iz Kirgizistana spet nazaj na Norveško, kjer sem se ustavil pri prvencu Manegarm. Album Nordstjärnans Tidsalder, čeprav nekoliko bolj folklorno in melodično obarvan, je bil končna postaja mojega iskanja. Toda glede na bogato vsebino Empyreal Cycle pa je tako ali tako samo vprašanje časa, kdaj bom odkril kaj novega in ponovno začel iskati vzporednice, takrat pri kakšnem drugem bandu.
Empyreal Cycle torej ponuja hiter black metal, kjer so v ospredju brutalno blast beatiranje, peklensko hitre kitare in tipični zlobni black metal vokal, black metal z zanimivimi in zelo razgibanimi riffi ter black metal, ki se ne boji spogledovanja z nežnim ženskim sopranom in folkloristično-romantično obarvanimi melodijami. Empyreal Cycle je album, ki je daleč od tega, da bi bil na prvo žogo, in ki ponuja veliko prostora za številne zanimive interpretacije. V mojih očeh Smargroth s svojim drugim albumom le še potrjujejo, da je slovenska metalska glasbena scena na zelo dobri razvojni poti.