Po nekaj letih ustvarjanja in nekaj popolnoma razprodanih božičnih koncertih v ljubljanskem Orto Baru je zvezdni prah vendarle meso postal in kamniški power/space metalci Space Unicorn on Fire so vendarle izdali svoj prvenec Gallop Through the Stars.
In kako zadeva zveni? Z eno besedo - vesoljsko.
Prvo kot prvo, plošček otvori najbolj zakon synth intro, kar jih premore slovenska glasba. Brez zajebancije, če ste fan/fanica filmske glasbe osemdesetih oziroma nadaljevank a la Miami Vice, vam bo tole zakon, naslov intra pa je Kozmodrom. No, s kozmodroma pa že poletimo v vesolje s skladbo Let's Go to Space, ki nam nazorno prikaže, kam samorog svoj rog moli. Mid-tempo skladbe s hitrimi kitarskimi vložki in virtuoznimi vložki norega dohtarja, klaviaturista Matjaža Ličarja. Sploh slednji ima na plošči veliko dela, kar zna odbiti vse, ki jim gredo različni sintetizirani vložki na živce; galopiranje med zvezdami je namreč povsem posuto z njimi. Plošča vsebuje tudi nekaj zelo spevnih »pojmo skupaj« refrenov, ki pa so v poplavi vseh zvočnih okraskov morda malenkost zapostavljeni, premalo epski glede na vsemirsko okolje, kjer se s ploščo nahajamo. Ker gre za heavy ploščo, seveda ne sme manjkati kakšna balada in Samorogi nam servirajo dve polnokrvni: skoraj moderno AOR-jevsko Blizu večnosti in klasično hard'n'heavy balado August Blues, se pa baladi približa tudi precej edguyjevsko navdahnjena Ne vzame nihče.
Prav besedila so zanimiv del plošče, saj gredo iz ene skrajnosti v drugo, torej od popolne zajebancije v skladbah Medzvezdna mačkica in Let's Go to Space, pa do osebno izpovednih obračunov Tavte s seboj in okolico, na primer v prej omenejni Ne vzame nihče.
Za produkcijo plošče je poskrbel Matic Mlakar (ex-Burning Legion) iz studia Kraken Productions in delo opravil res kvalitetno. Plošča kljub očitnim izletom v synth obdobja osemdesetih zveni sodobno, zvok je kristalno čist, morda celo občasno hladen kot vesolje, po katerem leti tale samorog, kar pa nikakor ni moteče. Bolj moteča pa je angleška izgovorjava Tavte, ki prevečkrat izdaja, da skupina prihaja iz slovansko govorečega geografskega območja; to bi bilo vsekakor vredno nadgraditi na prihodnjih izdajah skupine.
Sicer pa je tale sprehod med zvezdami zanimiv album, ki ga lahko mirne duše priporočim ljubiteljem zabavne heavy metal glasbe, ki se zavedajo, da le-ta ne rabi biti vedno smrtno resna, vsaj kar se tiče besedil in aranžmajev; sama izvedba je pri SUOF smrtno resna zadeva, s katero se nikakor NE ŠALIJO.