RECENZIJE

20. 10. 2008
Spearhead - Decrowning the Irenarch
Invictus Productions, 2007
Drugi album angleške (po novem) death metal zasedbe je študija vojne in zgodovine, s stališča subjekta pa napad na pasivnost in nostalgija za davnimi imperiji. Albuma Decrowning the Irenarch se pri več virih drži oznaka 'očrneni' death metal (blackned death metal), ampak po pravici povedano, ne vem od kje ta povezava z black metalom, razen mogoče v preteklosti samega banda.
Nekoč, leta nazaj, sem v neki recenziji prebral, da je album od skupine Immortal Blizzard Beasts vreden nakupa že zaradi intra v skladbo Mountains of Might. Nekaj podobnega bi lahko rekel za prvi komad na albumu v obravnavi, ki je eden lepših ambientalnih komadov v zadnjih letih. Gre za klaviatursko vodeno, minuto trajajočo mojstrovino s precej prepričljivim strojničnim spopadom v ozadju.
Tematsko vojna predstavlja skupno točko albuma, ki ima medlo konceptualno zgradbo. Individualno izpoved in pogled na obravnavano temo v prvih komadih, nakar sledi jedro, ki snov črpa iz zgodovine. Temu sledi zaključek, ki se spet spusti bolj v individualni vpogled v (fiktivno?) vojaško situacijo. Tematika je ozirajoč se na predstavljeno glasbo več kot legitimna, a poslušalec/bralec bi si vseeno želel malo več koherentnosti.
Žal kakšne konceptualnosti na glasbeni ravni ni moč zaslediti. Gre za kitarsko in ritmično, do zadnje podrobnosti izpiljeno glasbo, ki ni posebno tehnična, je pa razgibana in kaotična (kar glede na zastavljen koncept lahko albumu štejem le v dobro). Skladbe vseskozi drsijo nekje med new-age in old-school death metalom. Kombinacija tako izpade zanimiva, a ne ravno prepričljiva in močna. Na tem mestu gre pohvaliti kitarske solo vložke, ki se držijo stare šole death in thrash metala in v zgoraj opisanem nihanju med šolami izpadejo precej na mestu in pripomorejo k razgibanosti skladb.
Največja hiba albuma Decrowning the Irenarch izpadejo vokali, ki so kot prvo preveč predvidljivi, sploh pa preveč sledijo kitaram (ali obratno, ampak vrstni red tu niti ni važen) in to na kakšne tri različne vokalne načine, ki jih poslušalec predvidi že po poslušanju prvih dveh skladb. Druga pomanjkljivost je neučinkovitost vokala takšnega, kakršen je, glede na to, kako bi rad učinkoval. Gre namreč za težnjo po zlogovnem petju - sicer splošno razširjeno v death metalu - na način, ki je podoben recimo Behemoth, a Spearhead tu žal naletijo na slepo ulico. Zlogovno petje namreč učinkuje, ko se tekst približuje mantri (ponavljanju verza/stavka) ali podobnim ponavljajočim se shemam. Ko se takšna vokalna tehnika uporablja v besedilnih brez-refrenskih kolobocijah, kot jih v večini primerov (ne pravim, da v vseh!) uporabljajo Spearhead, pa izpade neprepričljivo in hitro utonejo v pozabo. Glavna stvar pri mantrah je (od rožnega venca naprej - in nazaj, če hočete), da se z lahkoto vtisnejo v spomin in da pri njihovem izgovarjanju ali prepoznavanju ni potrebno razmišljanje. Spearhead, kot rečeno, pri tem pogorijo.
Skratka … Decrowning the Irenarch ni slab album. Produkcija je čista, tempo je tematiki primeren, kitarske rešitve so na trenutke enostavno fantastične. Žal pa je vokalni del potreben še temeljite obnove, da bodo Spearhead dosegli to, k čemur stremijo. Sem pa štejem tako odvisnost vokala od kitare, kot samo tehniko in nenazadnje same tekste in njihov stil.

Davorin
SORODNE VSEBINE:
5. 12. 2005Ritual Carnage - I, Infidel / Recenzije
2. 3. 2005Yyrkoon - Occult Medicine / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
ODPOVEDANO! Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija