Striker je mlada kanadska zasedba, za katero pa je Stand in the Fire že četrti studijski album in tokrat je ploščo izdala pri lastni založbi, ena izmed prejšnjih pa je izšla pri nam dobro znani Napalm Records. Obče precej neznan band smo lahko spoznali na lanskem festivalu Metaldays, kjer so me z nastopom navdušili, tole pa je moje prvo resno studijsko srečanje s skupino.
Stand in the Fire je ena najzabavnejših plošč, kar sem jih slišal v zadnjih desetih letih! Zelo pompozna trditev, ki jo bom poizkušal v naslednjih nekaj stavkih podkrepiti. Striker na Stand in the Fire nikakor ne odkrivajo tople vode, temveč zgolj ponovno odkrivajo pravo idejo heavy metala iz sredine osemdesetih; glasno, melodično, spevno ter vrhunsko odigrano in odpeto. Refreni so spevni, kitare so ravno prav ostre in neverjetno »catchy«, produkcija je ravno pravšnja – spolirana, a ne pocukrana, brez pretiravanj z reverbom, a ravno pravimi dupleksi vokalov. Občasno ga žgejo a la Judas Priest (Better Times), ob drugih trenutkih spomnijo na zgodnje Def Leppard (obdobje High’n’Dry). Med vrhunce plošče vsekakor sodijo neverjetno zapomljiva Too Late, prej omenjena Better Times ter otvoritvena poskočnica Phoenix Lights. Edini minus plošče je pravzaprav zaključna polbalada One Life, ki se v sredini zlomi in začne obetati več, vendar na koncu nekako izzveni v prazno.
Hudičevo zabavno je tole. Striker so se v nasprotju z evropskimi sodobniki odločili izvzeti zlobo in strah iz glasbe, v njej pa pustiti glasnost in zabavo. Formula je po mojem mnenju popolnoma uspela; Stand in the Fire je vrhunska plata za kakšen metal piknik, z dobrim pivom v roki in soncem v betico.