Čeprav kombiniranje melodičnega death metala s power metalom ne sodi v eno izmed meni ljubših podžanrskih mešanic, priznam, da se sem ter tja še vedno zatečem k poslušanju prvih treh LP-jev Children Of Bodom (COB v nadaljevanju), ki v meni prebudijo nekakšen prijetno nostalgičen moment. Kasnejša COB diskografija mi zavoljo najrazličnejših razlogov ni ravno zanimiva (morda s pogojno izjemo Halo Of Blood) in po pravici rečeno tudi nikoli nisem odkril banda, ki bi uspel reproducirati ta zgodnji, retrospektivno gledano precej unikaten pristop COB, upoštevajoč tudi ostale finske sonarodnjake (npr. Norther, Kalmah, Wintersun, Eternal Tears Of Sorrow idr.), ki so v iskanju ravnotežja med melodičnim death metalom in power metalom ustvarili na prvi pogled podoben, a vseeno svojevrstno specifičen zvok – pri tem pustimo raznorazne (pol)amaterske klone ob strani. Toda če se ozremo na drugo stran finske meje, v Rusijo, naletimo na band po imenu Sunless Rise, za katerega poprej sicer še nisem slišal, čeprav bojda obstaja že vse od leta 2006 (je pa res do letos izdal zgolj dva demo albuma), ki ne skriva, da se močno zgleduje zlasti po zgodnjih COB, obenem pa to počne zelo dobro.
Sunless Rise so svoj prvi dolgometražec, izdan konec novembra, naslovili Unrevealed, na njem pa v slabi uri ponudijo deset skladb (štiri od njih so sicer bile prvič predstavljene že na demu, izdanem leta 2009, in so tokrat zgolj na novo posnete). Že pri prvih nekaj taktih je mogoče takoj opaziti že omenjeni vpliv COB, ki sicer prežema celoten album. Kljub temu pa uspejo Sunless Rise dodati lastne elemente, ki se kažejo zlasti pri nekaterih poudarkih bolj tehnične plati izvedbe skladb in nezanemarljivi rabi čistih vokalov, vse skupaj pa predstavijo na zelo visokem nivoju. Poslušalec se skozi album prebije brez večjih naporov, saj tudi sama razvrščenost komadov ustvarja dober »flow«, obenem pa celotna struktura albuma deluje zelo premišljeno in ne pusti prostora kakšnim lahkomiselnim pomanjkljivostim. Zdi se, da je band s prvima dvema demo izdajama iskal založbo, ki bi bila pripravljena izdati njihov dolgometražec, in ker jim to po daljšem času zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni uspelo, so se odločili, da album izdajo v samozaložbi. Omenjeno je sicer s produkcijskega vidika povsem neopazno, saj gre v vseh pogledih za maksimalno profesionalno dovršeno izdajo, in prepričan sem, da bo vsaj kateri izmed založb, ki jim je band predstavil svoj material, a niso pokazale zanimanja, povzročila nekaj skomin.
Unrevealed je torej več kot soliden plošček, namenjen predvsem tistim, ki jim je všeč glasba zgodnjih COB in bi si jo želeli slišati tudi v manj zlovešči preobleki in popestreno z ne tako redkimi, čistimi vokalnimi linijami. Kdor pa v glasbi primarno išče predvsem originalnost, bo moral iskati drugje.