Z začetkom letošnjega leta sem se začel zanimati za metal derivate, ki jih stroka označuje z deskriptorji »stoner« in »doom«. Razlog? Nenadne spremembe v življenju; hiter, stresen tempo, neskončno stvari, ki se ne uredijo same od sebe. Med tem kaosom mi je kolega za hec poslal v poslušanje stoner/doom primerek. Konkretno: skupino Sleep, album Dopesmoker. Sprva mi zvok ni bil všeč, a ko sem začel razumevati koncept tega žanra, sem bil sposoben preskočiti laično mnenje o njem – »zamorjen dolgčas, kjer en akord traja celo večnost«. Ja, ravno v tej večnosti je poanta, da se iz prehitrega življenja za trenutek odmakneš v varno, mirno pasivnost in si povrneš moč.
Moje raziskovanje je šlo naprej, dokler nisem prišel do pojma drone metal. Torej, to je kombinacija drone glasbe in dooma. Za drone je značilen minimalizem - isti ton ali akord se po navadi vleče in ponavlja skozi celotno pesem. Popolno nasprotje od glasbenih virtuozov, ki želijo v čimkrajšem času odigrati čimveč lestvic.
Poslušal sem pred kratkim izdan album Terrestrials, ki je plod sodelovanja dveh znanih ambasadorjev dronea, Američanov Sunn O))) in Norvežanov Ulver. Na albumu so le tri pesmi, Let There Be Light, Western Horn in Eternal Return, a se minutaža vseeno približa okoli petintridesetim minutam. Po poslušanju albuma sem postal, ne ravno ljubitelj drona, a bogatejši za izkušnjo. Glasba, ki sem jo slišal, nima nikakršne povezave z metalom, razen tega, da sta se omenjeni skupini v preteklosti spogledovali z njim (Ulver npr. z black in folk elementi). Vokal praktično ni prisoten, kakšno minuto ali dve nam zadnja pesem Eternal Return nakloni nizek, odmevajoč, moški vokal.
Ko je bilo glasbenega potovanja konec, je bilo treba potegniti črto – kaj sem odnesel od poslušanja, kakšni so bili moji občutki? Nesmiselno bi bilo secirati zvoke in jih opisovati, med drugim tudi zato, ker sem poslušal to čudo kot laik, ki ta trenutek ne pozna več kot dve skupini, ki preigravata drone. Verjemam, da bo marsikdo prenehal s poslušanjem že po prvi minuti, rekoč, da je to le hrup in cviljenje. Tudi mene je mikalo podobno, dokler niso vstopili trobenti podobni zvoki in vsaj malo popestrili zadevo.
Če je med bralci kakšen občasen uporabnik psihedeličnih drog, potem bi mu svetoval, naj si ob naslednjem potovanju skozi vesolje poleg psihedeličnih skupin na repertoar doda tudi ta album. Ambientno vzdušje je popolno, občutiš mir, tišino, večnost. Ton traja, traja, traja. Je predvidljivo, varno (avtistom bi bilo včeč!), odmevajoče. Kot sem rekel: ne razumem, zakaj to glasbo imenujemo metal. In še nasvet za tiste, ki ste rekli glasen »NE!« drogam – Terrestrials priporočam pri meditaciji ali urah joge.
V dveh besedah: ambientalna glasba.