Je že hudič, da sem se ob najavi novega albuma iz hiše Taake moral vprašati, zakaj sem sploh izgubil stik s tem bandom. Toda namesto da bi si zavrtel album v domačem predvajalniku, sem raje skočil na naš portal in si osvežil spomin, kaj točno sem pred tremi leti menil o Stridens Hus. Z osveženim spominom in obogaten z n-timi poslušanji aktualnega celovečerca Kong Vinter podoživljam podobne občutke in misli kot pred tremi leti.

Kot ste, dragi bralci, zdaj že lahko razbrali, so znova minila tri leta in Hoest je znova izdal album. Tega je sicer napovedal že meseca septembra lani z EP-jem Baktanker, toda tega sem pa čisto popolnoma prešvical. V tej zvezi sicer ne morem govoriti o nobeni škodi, kajti aktualni celovečerec nadaljuje v slogu predhodnika, s katerim se je Hoest očitno popolnoma poslovil od sloga s kultnih albumov Nattestid ser porten vid in Over Bjoergvin graater himmerik. Torej nimamo več opravka z zloveščim norveškim šusom, prepojenim z nalezljivimi melodijami, temveč z nekakšnim progresivnim midtempo black metalom, ki bi ga prej pričakoval od Enslaved. Ali povedano drugače: midtempo blackmetal iz hiše Enslaved zaigran na taakovski način. Toda to, kar mi ustreza pri Enslaved, zaigrano na enslavedovski način, mi pri Taake nikakor ne potegne. Kong Vinter je za moj okus preprosto premalo začinjen, je preprosto preveč medel, kar se glasbeno izraža z razvlečenimi in večinoma dolgočasnimi riffi, ki bi pri drugih bandih igrali vlogo povezovalcev med večjimi, udarnejšimi riffi, medtem ko jih Hoest uporabi kot lajtmotiv.

Verjamem sicer, da se bo našel nemalokdo, ki bo srednje hitri tempo in tipične taakovske melodije, ki smo jih od tega banda sicer že vajeni, razumel povsem drugače in bo znal v tem albumu več kot uživati. Tudi sam sem na albumu našel nemalokateri trenutek, ko sem z zanimanjem napel ušesa, toda pod črto je pri meni ostalo le pri trenutkih.

Tako kot me je začel Hoest v živo z brcami in tistim svojim tipičnim vzklikom »Ugh!« po večletnem ponavljanju dolgočasiti, tako dolgočasna, predvidljiva in nič kaj prida napeta se mi zdita njegova zadnja albuma. Sicer še zmeraj dopuščam možnost, da se mi bo plošček ob pravem času in v pravi situaciji ustrezno razgalil ter ga bom takrat z veseljem strastno pograbil, a izgledi trenutno niso najboljši. Taake pač niso več tisto, kar so nekoč bili. Morda bodo spet zasijali v vsej svoji črnini, ko se bo Hoest znova popolnoma osredotočil le na Taake, sploh če želi še v prihodnje v studiu v celoti za vse poskrbeti sam.