Tankard in Faith +1 imajo skupni imenovalec. Slednji v svojih besedilih besedo »baby« zamenjajo z besedo »Jezus«, medtem ko strici iz Frankfurta veliko drugih besed menjajo z besedo »pivo«. Zgovoren je že sam naslov sveže zvarjenega albuma. Metal učenjaki pivo tradicionalno pripisujejo k thrash metalu. Tudi Tankard, in to že več kot trideset let (začeli so leta 1986 s prvencem Zombie Attack)! Dvajset albumov pozneje so še vedno aktivni, videti je, da še lep čas ne bodo počivali v pivu.
Kje začeti? Z War Cry, ki spominja na kombinacijo komada You Can't Bring Me Down (Suicidal Tendencies), death metala ter tipičnega zvoka Tankard. Edini komad na albumu, ki ima še nečist zvok Tankard, je po mojem še R.I.B. (Rest In Beer), ki je nekoliko doom obarvan. Vse ostalo pa ... Naravnost, nedvoumno, nedvomno – thrash! Bobni pridno udarjajo plesni takt, ki definira žanr. Na momente se stroj upočasni, da vam da trenutek časa, da spijete kakšno pivo. Faith +1 imajo, kot vsi bandi, svojo nežno stran – a ne Tankard! Ko smo že pri tem – rahlo sem razočaran nad imeni pesmi, pričakoval sem vsaj pol očitnih naslovov, ki so neposredno povezani s pivom (res je, da praktično v vsaki pesmi najdemo kakšno besedo ali besedno zvezo, ki nas na koncu pripelje do piva), a dobil le Fooled By Your Guts, R.I.B. (Rest In Beer) in Breakfast For Champions. Ampak dobro, za hitrih štirideset minut to zadostuje. Iz neznanega razloga mi je v ušesu ostal komad No One Hit Wonder, zato je imel prioriteto zavrteti se nekajkrat več kot njegovi sovrstniki.
Glasba Tankard je v osnovi mišljena za zabavo – predvsem mi je pri njih všeč sproščen odnos do žanra. Fantje bodo umrli s pivom v roki, o tem ni dvoma. Svet rabi več ljudi, ki se zavedajo moči te svete pijače. Nenazadnje pivo že več tisoč let pomaga grdim ljudem do seksa.