The Ocean je eden tistih bandov, ki jih malce težje definiraš ali pa kategoriziraš. Nemška zasedba je znana po izstopajočih in ubijalskih prejšnjih ploščah, njihovi live nastopi pa so tudi zadosten dokaz. Nekateri jim pravijo nemški odgovor na Neurosis ali Isis, brez da bi kopirali katerikolo od omenjenih zasedb.
The Ocean izstopajo predvsem zaradi svojega izredno težkega zvoka, ki kot uničujoč tsunami preplavlja poslušalca. Tole je resnično masivno in ime The Ocean je ustrezno, saj sama glasba izpade kot nepojmljiva globina nekega oceana, ki v sebi skriva toliko stvari. Skorajda sludge, čeprav ne tak kot pri Bongzilla ali pa Eyehategod, temveč bolj nekakšen masivnejši Gorefest – Erase. Zadnja referenca je povezana predvsem z vokalom, ki se poslužuje zelo dobre, jasne kruljačine, pri čemer pa ne izgubi na brutalnosti. Občasno se posluži tudi kričanja, ki je še rahlo distorzirano, tako da industrial efekt ni izključen (kot gosti so tukaj tudi vokalisti The Breach, Coalesce ali pa Converge). Komadi so dokaj dolgi (poskusite preživeti vseh sedem minut prvega), vendar zanimivi. Kitare imajo dober zvok, potegnejo precej hitro in so prekleto težke. Bobni se poslužujejo nekaj doomerskih prijemov, potem se zdi, da so kar naenkrat podobni kakšnem križanju med zgodnjimi Cattle Decapitation, Into The Moat ali pa celo No Means No (navezava na sekanje ritmov in nenavadne poudarke). Drugi komad je super v tem oziru. Občasni breakdowni niso slaba stvar, saj tisti slow-tempo postaja bolj intenziven. Bass je zelo dobro ujet v tisti peklenski kitarski zvok, občasne elektronike pa so samo še pika na i. Čeprav so si pesmi precej podobne, pa kot malce bolj hitra stvar izstopa Une Saison En Enfer.
Vse posneto v studio »Oceanland«, primerno dolgo in kar kliče k poslušanju. Resda je malce zahtevno, a to je ob vsej plehkosti večine glasbe danes samo še plus. Vredno poslušanja, primerno za slabe dni, po moje ambientalno precej intenzivno doživetje v živo. Prva stopnja uničenja je bila voda...

Ivan