Žal sem prišel v čas, ko pogledam naziv založbe in vem, kaj me čaka. Kljub imenu, ki ga poznam že od Edgar Alan Poe-ja dalje in dokaj obetavnim naslovom komadov (takšni, bolj večbesedni in večpomenski), pa sem znova v roke dobil primerek »heretičnega« metala oziroma metalcorea.
Plošča se začne z obetavnimi blast beati, nato pa se melodije spremenijo v tipično, od In Flames vplivano švedsko melodiko. Neverjetno, kako so nekatere harmonije predvidljive, ko si enkrat preposlušaš At The Gates ali pa Arch Enemy. Hm... Torej, inovativnost bobnov, z blasti a la Suffocation, ne rešuje stvari. Na srečo ni jokajočih clean vokalov, je pa vseskozi zoprno prisotno kričanje – kot bi danes bandi med seboj tekmovali, kdo bo bolj kričal oziroma bo čez nekaj let kupoval nove glasilke na črnem trgu. Kitare so tipa »slišal-en-metalcore-slišal-vse« in spominjajo na vse bande tega žanra, ki jih poznate. Predvidljive strukture z nadležnimi mosh breakdowni so malce bolj popestrene v tretjem komadu. Začuda ni akustičnih inštrumentov, je pa na koncu instrumental. Uau! Nič novega, nič posebnega.
Od Metal Blade pa metala očitno ne bo ostalo nič več, edini »blade«, ki ga vidim pa je tisti, s katerim si bom resnično prerezal vrat, če še slišim kakšen band tipa »it's my party and I'll cry if I want to.« Bah!

Ivan