RECENZIJE

13. 7. 2017
Tombs - The Grand Annihilation
Metal Blade Records, 2017

Newyorškim Tombs je v desetletju delovanja uspelo zgraditi prepoznaven slog, ki ga poskušajo nadgraditi z vsakim novim ploščkom. Če se jim je na drugem dolgometražcu Path of Totality vse »poklopilo« in je bil tretji celovečerec Savage Gold njegov zelo soliden naslednik, je pri EP-ju All Empires Fall prvič konkretneje zaškripalo. Zaradi nedodelanosti omenjenega ploščka je namreč marsikateri poslušalec ostal ravnodušen. Kljub temu si večina verjetno ni belila glave, saj je vendarle šlo za prehodno izdajo, ki je bila namenjena predvsem krajšanju časa med tretjim in novim dolgometražcem.

Slednji je luč sveta ugledal v drugi polovici junija. Že v sredini aprila je sicer izšel singel za skladbo Cold, ki pa je verjetno marsikoga pustil hladnega (bad pun intended). Dosti boljša izbira za predstavitveni singel bi bil uvodni komad ploščka, Black Sun Horizon, ki udarno odpre album in predstavlja elegantno uravnoteženo in poslušljivo mešanico blackmetalskih melodij s sludgeersko obarvanimi prijemi, skratka vse, kar se od Tombs pričakuje. Toda na žalost teh pet minut in pol predstavlja tudi že vrhunec ploščka. Preostalih devet komadov, ki se zvrstijo v slabe tri četrt ure, sicer vseskozi precej obeta, vendar se nikoli ne približa nivoju uvodne skladbe. Album je sicer z vidika instrumentalne izvedbe dovršen, prav tako je opazen precejšen napredek na vokalnem področju (tako pri »clean«kot »harsh«vokalih), toda to žal ne zadošča. Še več, Tombs, ki sicer že kar slovijo po eklektičnem kombiniranju najrazličnejših (pod)žanrov, tokrat skušajo prekositi same sebe, toda eklektična mešanica post-metala, sludgea, black metala, hardcore panka, post-panka in še katere (pod)zvrsti, na koncu izpade presenetljivo prazno. Pogosto se zdi, kot da band v iskanju navdiha tava v mešanici različnih (pod)žanrov, vendar mu ga nikjer ne uspe najti. Na ploščku se tako kljub stalnemu občutku, da se nekaj dogaja, na koncu pravzaprav nič zares ne zgodi (izjema je prva skladba).

Kljub vsemu The Grand Annihilation ni zelo slab izdelek, temveč preprosto premalo zanimiv. Temu bo najbrž oporekal le kateri izmed najzvestejših privržencev zasedbe ter morda kakšen priložnostni metalski poslušalec. Generičen eklekticizem, ki ga ponuja, vzbuja skrb, da so Tombs enostavno izčrpali vse svoje adute in da je malha dobrih idej dodobra izpraznjena. Upam, da že na naslednji izdaji dokažejo nasprotno.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
17. 8. 2017
Vatican - March of the Kings
Recenzija
14. 8. 2017
Snøgg - Qivitoq
Recenzija
20. 7. 2017
Neurotech - The Catalyst
Recenzija
20. 7. 2017
Slidhr - Spit of the Apostate (EP)
Recenzija
13. 7. 2017
Tombs - The Grand Annihilation
Recenzija
11. 7. 2017
Enslaved - Roadburn Live
Recenzija
5. 7. 2017
Agathocles / Extreme Smoke 57 - Split 7"
Recenzija
29. 6. 2017
Dimmu Borgir - Forces of the Northern Night
KONCERTI & FESTIVALI
18. 8. 2017
Črna Šagra: Valuk, Morana, Malorshiga, Agan
Igrišče za zadružnim domom Pobegi - Čežarji, Koper
19. 8. 2017
Cold Snap, BattleX, The Equasion
Mladinski center Gornja Radgona
22. 8. 2017
Ambra na Trnfestu
KUD France Prešeren, Ljubljana
22. 8. 2017
Converge, Havok, Gorguts, Revocation
Arena Wien, Dunaj, Avstrija
24. 8. 2017
Kaltenbach 2017
Spital am Semmering, Avstrija
25. 8. 2017
Breka Fest X
Srednja Bistrica