Švedi Tribulation se po štirih letih končno vračajo s svojim drugim albumom The Formulas Of Death. Njihov prvenec The Horror je bil odličen primerek pravovernega, »old school« death metala. Na njem sicer niso odkrili tople vode, so pa zato v mesoreznico vrgli prvine floridskega in švedskega death metala, dodali ščepec nemškega thrasha ter to smrtonosno mešanico postregli ustrezno nasilno in z grotesknim nasmehom. Tokrat pa je zgodba popolnoma drugačna in stilski preskok izrazit.
Spremembe se dobro zrcalijo in so primerno predstavljene že z naslovnico. Medtem ko nas je s prvenca strašila podoba kričečega zombija, ki te skuša zgrabiti za vitalne dele telesa ter z njimi potešiti svojo nesmrtno lakoto, je tokratna podoba veliko bolj umetniška in subtilno strašljiva. Način usmrtitve se na novem albumu namreč izvede s pomočjo utopljenega dekleta, ki te z zapeljivim pogledom vabi, da se ji pridružiš v temnozelenih globočinah. Kdo se zmore upreti tovrstni skušnjavi? Sploh, ker iz omenjenih globin odmeva rohnenje izvrstne glasbe.
Žanrsko je glasbo težko opredeliti, saj se v mrtvaškem plesu in zadušljivem objemu prepletajo deathmetalska rušilnost, epski black metal in thrasherska energičnost, mednje pa Tribulation potisnejo še svojevrstne atmosferične in na čase celo psihedelične pasaže, ki poslušalca odnesejo v druge dimenzije. Naravnost genialna zgradba skladb skrbi, da vse te sestavine naravno prehajajo ena v drugo, prav tako pa tudi skladbe medsebojno tvorijo koherentno celoto. V sestavi skladb, njihovi dinamiki, prehodih in menjavah tempa je moč zaznati zrelost in prefinjenost Tribulation kot glasbenikov, da ne rečem kar skladateljev. Prava posebnost na tem albumu so mirni in srhljivi ambientalni ter atmosferični deli, ki jih nato pregazi vojaški marš in sesujejo rušilni disharmonični riffi ali galopirajoč ritem, najavljajoč jezdece apokalipse. Nato pa hrup potihne, meglice se razkadijo in za trenutek smo deležni pogleda na razdejanje, ki ga je glasba pustila za seboj. Vendar ne za dolgo, saj te kmalu spet preplavi nov val razbeljene kovine. Glasbene razsežnosti albuma so naravnost epske, prava odisejada po morbidnih in senčnih zvočnih pokrajinah.
Vse, ki jih je kaj v hlačah (ali kikli) ter nimajo zgnitih sluhovodov, pozivam, da namenijo dobro uro pozornosti za poslušanje in doživljanje te razgibane in enkratne metal mojstrovine. Bodite Wanderer In The Outer Darkness, prebijte se Through The Velvet Black ter naj vas začara Spell in razmesari Vagina Dentata!