Jesenski dolgčas je pri poslušalcih Trivium prekinil izid že šestega studijskega izdelka Vengeance Falls. Zasedba, ki ruši zvočni zid že 13 let, je tokrat na producentski stolček posedla Davida Draimana (Disturbed) in dobljeni rezultat je točno tisto, kar je od skupine za pričakovati. Trivium nadaljujejo s tradicijo, da je vsak izmed albumov en korak višje, prav tako pa je tudi stilsko malenkost drugačen kot predhodniki. Vendar pa je kljub temu čutiti, da je to pravi Trivium izdelek, v katerem se prepletajo korenine banda thrash ter heavy metala in novejši poganjki groova in metalcora. Album ponuja deset »osnovnih« komadov in tri bonus komade, ki jih boste deležni ob nakupu special edition. V celoti torej dobro uro poslušanja.
Album agresivno otvori Brave This Storm. Dvojna pedalka, napadalni riffi, groove in vokal, ki me je ob prvem poslušanju zelo spominjal na Coreya Taylorja. Ko pa pridemo do spevnega refrena je takoj jasno, da poslušamo Matta Heafyja. Heavy in thrash korenine se še kako čutijo, vendar pa jih zasedba vse bolj in bolj prepleta z novejšimi zvrstmi. Kljub temu pa ne pozabijo na značilne ekspresne solaže in močno udrihanje po bobnih. Naslovni komad Vengeance Falls se zopet začne dokaj energično, z odsekanimi riffi in ustreznimi bobni, vendar pa to kaj kmalu prekine spevno melodičen refren. Komad se nato nadaljuje v groove in metalcore barvah, breakdown pa jih zopet ponese v začetek komada. Tretjo pesem Strife ste že imeli priložnost slišati in videti videospot, pa kljub temu nekaj besed o njej. Old school začetek, agresivno nadaljevanje in zopet stopnjevanje do nekega spevnega refrena. Bobni v ospredju, kitare v vlogi spremljave pa tudi bass kitara pride do svojega momenta. Strife ima nekoliko daljši instrumentalni del s solažo in preigravanji, kar ni nič slabega, saj so lahko le tako razbili dolgočasni vzorec in komad popeljali do energičnega konca. No Way to Heal je tudi že možno slišati na youtubeu in je eden izmed bolj hitrih komadov, kjer Heafy poleg cleana uporabi celo nekaj growla. V pesmi se jasno sliši thrasherski izvor skupine, ki nam tako pokaže, da ni pozabila na svoje korenine. Razbijanje po bobnih, hitre kitare, solaža in prav nobene pocukranosti. Peti na seznamu je To Believe, ki zopet bolj spominja na že izdan material. Riffi so zopet bolj težki, odsekani in melodija se v večini pojavi le v ozadju. Če se na približni polovici albuma ustavimo še pri zvoku in razporeditvi, je ta odlična. Sliši se prav vsak inštrument, tudi kadar je kateri izmed njih ali pa vokal v ospredju. Ko se At the End of this War začne akustično, počasno, seveda takoj pričakujemo balado. Pa še prej kot v minuti komad preide v pozitivno nabito energijo, klasičen komad, brez kakršnega koli metalcora ali groova. Čisti heavy/thrash Trivium. S klasiko band nadaljuje tudi v Through Blood and Dirt and Bone. O komadu ni kaj veliko za povedati in ravno tako ne o Villainy Thrives, ki pa je za razliko od predhodne pesmi bolj moderno zasnovan, zopet slišimo groove in growl. Na devetem mestu se nahaja Incineration: The Broken World. Menjava growla in cleana ter glavne vloge bobnov in kitare. Same vloge so dobro razporejene, vendar na tem mestu zopet pogrešam več basa. Če se dovolj potrudimo, ga slišimo v ozadju, vendar mu manjka tisti pravi zvok. Zadnji komad (standardnega) albuma je Wake (the End is Nigh), v katerem preseneti predvsem vokalist z neverjetnimi globinami v uvodnem delu, preden se komad standardno razvije v energičen komad. Tokrat vseeno bolj počasen in težak, a za to je krivec bolj vokal, saj je instrumentalna podlaga dokaj razgibana. Prvi izmed bonus komadov je No Hope for the Human Race, moderen, groovy, razgiban in malo drugačen od ostalega materiala, zato se splača kupiti special edition album. Drugi bonus komad je As I am Exploding, ki je res eksploziven s pridihi thrash metala. Za zaključek pa so Trivium izbrali priredbo Skulls…We Are 138 zasedbe Misfits. Kaj reči o priredbi…to niso Trivium. Nič drugega. Strokovno jo boste pa ocenili poslušalci obeh skupin.
V celoti gledano je Vengeance Falls klasičen album Trivium, a vendar drugačen od predhodnikov. Band se še vedno razvija in stopa na stopničke višje v moderni svet. Mnogim se bo izdelek zdel enoličen in dolgočasen in res je, da potrebuje kar nekaj poslušanj, da se ga dodobra navadite. Zato ga priporočam predvsem rednim poslušalcem zasedbe.