Za imenom Undead Pandemic stoji eno ime, in sicer Ben Murphy iz Anglije. Gre za blackmetalsko obarvani death/goregrind projekt s pridihom noise glasbe, ki je zaživel leta 2008. Do leta 2009 je Murphy s pomočjo drugih glasbenikov projekt izvajal le v živo, kar mu je dajalo vso svobodo pri pisanju glasbe in besedil. Na ta način je lahko šel v smer, ki je povsem ustrezala njegovim predstavam in tako skozi leta nastopanja pripravil dovolj materiala za prvi studijski album. Tega je zbral dovolj že v letu 2010, vendar je s pisanjem nadaljeval do januarja letošnjega leta, tako da prvenec The Rising vključno s petimi bonus komadi danes obsega štirinajst pesmi.
V primerjavi z opusi ostalih bandov, ki jih ponuja omenjeno podzemlje, bi Undead Pandemic opisal kot mešanico brutalnežev Mortician na eni ter ekstremnežev Anaal Nathrakh na drugi strani. Katerega je več, je težko presoditi, saj so hitrost, brutalnost in ekstremnost značilni za oba banda, medtem ko se glasba Undead Pandemic na akustični ravni nekoliko bolj nagiba k angleškim Anaal Nathrakh. To pa bolj ali manj iz enega samega razloga, saj nizkotonskih kitar, kakršne uporabljajo Mortician in zasenčijo bas kitaro marsikaterega povprečnega death metal banda, ne najdemo tako rekoč nikjer drugje. Z izseki iz grozljivk pa se Undead Pandemic ponovno približajo Mortician.
Po drugi strani uporaba različnih zvočnih efektov, predvsem na vokalih, ter klaviatur Undead Pandemic ponovno približa Anaal Nathrakh. Z njihovo pomočjo se na The Rising ustvari morbidna in napeta atmosfera, ki je nekoliko bolj značilna za blackmetalske kroge. V tem oziru najbolj izstopa petdesetsekundni komad Unholy Sonata, ki je posnet izključno s klaviaturami in povsem brez vokalov. Ta komad predstavlja nekakšno mejo med prvimi sedmimi komadi, od katerih noben v povprečju ne prekorači minutaže treh minut, ter komadom Desolation, ki traja preko šest minut in se tako atmosfersko kot tudi strukturno zelo približa glasbi Anaal Nathrakh na zadnjem albumu Passion. Da je bil ta komad sprva načrtovan kot zaključek albuma priča dvominutna tišina na koncu.
Toda Undead Pandemic ni enostavno kopija enega ali drugega banda, saj Murphy v svoji glasbi na edinstven način povezuje najbolj značilne elemente obeh in jim dodaja svojo dušo, svoj »šarm«. To mu uspeva predvsem z že omenjenimi efekti, določen del pa prispevajo tudi računalniško posneti bobni. To zna sedaj odbiti nemalo privržencev old-school časov, toda ne smemo pozabiti, da so tudi Mortician začeli brez živega bobnarja.
Skratka, kljub kratkosti komadov album preseže trideset minut, ki pa zaradi originalnosti in všečnosti zmeraj minejo kot bi trenil. In kljub dvema minutama tišine na tem albumu ne bi govoril o nekakšnih mašilih. Za zaključek lahko Murphyju zaželim le še več podobnih idej ter čim manj uresničenih Murphyjevih zakonov.