Ob poslušanju March of the Kings, prvenca ameriških Vatican, se takoj začuti, da tu nekaj ni v redu. Takšnega pristnega heavy/power metala, kjer besedica power resnično upraviči svoj pomen, namreč bandi dandanes praviloma ne delajo več. Stvari postanejo bolj jasne, če vemo, da gre za band, ki je svoje korenine pognal že pred tremi desetletji, komadi, ki sestavljajo ta album, pa so bili (z eno izjemo) napisani konec osemdesetih in začetek devetdesetih in podpisani bodisi pod Vatican bodisi pod katerega izmed sorodnih bandov oziroma projektov (Assailant, Marquis de Sade, Vince Vatican).
V nasprotju z angleškimi Hell, ki so vzeli svoj demo material iz osemdesetih in ga bombastično priredili 21. stoletju, pa Vatican ostajajo zvesti pristnemu heavymetalskemu pristopu iz zlate dobe tega žanra. March of the Kings zveni kot Priestov Screaming for Vengeance, ozaljšan z mogočnostjo klasičnega, umazanega ameriškega power metala. Če smo danes vajeni bandov, ki v uro in več trajajoč album zapakirajo idej za kvečjemu pol ure, je situacija tu prej obratna – album traja štirideset minut, od katerih ni niti ena odveč. Material je precej raznolik, zagotovo tudi na račun tega, da je pobran iz različnih koncev in krajev, vendar koherenten. Za to poskrbita v glavnem Vince Vatican, odličen kitarist stare šole, ki igra le toliko, kot je treba, torej brez nepotrebnega »preseravanja«, in pa predvsem Brian McNasty, vokalist s kvaliteto Roba Halforda in karizmo Harryja Conklina, ki vleče rdečo nit albuma od power metalskih granat tipa Alive to the Grave in Corruption prek bolj heavymetalskih, a še kako udarnih Wasted in Mean Streak do čisto klasičnega happy-go-lucky metala iz osemdesetih pri komadu Running, ki je s svojo preprostostjo tudi edini malce slabši izbor tega ploščka. Pri selekciji komadov je treba omeniti tudi to, da je band večinoma izbral bolj obrobne komade iz svojega repertoarja, takšne, ki so bili preigravani zgolj v živo in se občasno pojavili na kakšnem demu Assailant, Marquis de Sade ali Vince Vatican. Oba profesionalna demo posnetka Vatican sta bila namreč izdana leta 2014 kot kompilacijski album Metalmorphosis, izid, ki ga predvsem zaradi zadnjega dema Answer to the Master, toplo priporočam vsem ljubiteljem prvinskega ameriškega power metala.
Za March of the Kings je sicer težko reči, da gre za nov album v pravem pomenu besede, vsekakor pa gre za zelo dober album ne glede na leto izida. Vatican so eden izmed mnogih bandov, ki so bili prisotni na originalni sceni in imeli potrebno kvaliteto, a jim nekako ni uspelo posneti albuma, pa eden redkih, ki jim je po toliko letih odsotnosti uspelo posneti izdelek na takem nivoju. Tudi aktualne novice iz njihovega kampa so zelo vzpodbudne – band je namreč podpisal pogodbo, ki jih veže k izidu še dveh albumov.