Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bom med raziskovanjem slovenske black metal scene spotaknil tudi ob tale band oziroma natančneje projekt, za katerim stoji eno samo ime, Tilen Šimon. In k sreči se je to zgodilo komaj s tukaj in zdaj recenziranim EP-jem, kajti navdušenje zagotovo ne bi bilo tako zelo veliko, če bi se z Veldes spoznal že z njegovim studijskim prvencem To Drown in Bleeding Hope. Slednjemu nikakor ne oporekam kakovosti, ki jo je na svoj način spoznala in opisala Aleksandra, pa vendarle bi osebno rekel, da se prvenca drži določena mera že opaženega. Seveda se zavedam, da po tridesetih letih razvoja to velja tako rekoč za 90 % metal bandov, ki se ne poslužujejo eksperimentiranja z zvokom, se pri ustvarjanju glasbe držijo tradicionalnih ritmov in melodij ter poskušajo skozi svojo glasbo le predstaviti del sebe, del svoje osebnosti. Sicer Tilna ne poznam osebno in se tudi nikoli nisva srečala ali kako drugače izmenjala kakšne omembe vredne besede, a na podlagi Skyward sem dobil občutek, da je romantik. Seveda ne tiste »pocukrane« vrste romantik, ki pri vsakem sončnem zahodu riše srca v pesek, temveč romantik, ki hrepeni in zna to močno čustvo izredno dobro izraziti skozi glasbo.
Med recenziranjem najnovejše različice albuma In The Nightside Eclipse sem med drugim tudi zelo na kratko opisal, kako pomembno/pionirsko vlogo so imeli Emperor pri uvajanju klasične glasbe v black metal. Pristop Norvežanov, ki so težili k bolj pompoznemu načinu, ki poslušalcu med poslušanjem pomaga videti in slišati ogromen orkester poleg banda, je precej drugačen od Tilnovega. Tilen v tej zvezi vidi (beri: sliši in čuti) stvari nekoliko drugače, bolj enostavno, predvsem pa bolj neposredno. Za izražanje te lastnosti se je multiinstrumentalist, ki sicer sodeluje tudi pri blackmetalskih surovežih Nephrolith, odločil za uporabo klavirja kot glavnega motiva in se tako v mojih ušesih močno približal ustvarjanju vélikih klasikov. Ker se v teh vodah gibljem le kot ljubitelj in nepoznavalec, ne morem postreči z navedbami te ali one šole klasične glasbe, lahko pa povem, da v mojih ušesih prehod med Proti Nebu in recimo klavirsko mojstrovino Für Elise (Ludwig van Beethoven) izpade povsem tekoče. Slabe pol ure, kolikor traja ta glasbena izkušnja, se vedno znova počutim kot panter v kletki, ki bi se najraje raztrgal, ubežal iz telesa in se pognal visoko v zrak, a me na tleh obdržijo čustvene klavirske note, katerim podlago nudijo prav tako z največjo mero občutka izbrane in odigrane kitare. Očitno zavedanje moči osrednjih dveh komadov je botrovalo odločitvi o stvaritvi intra Skyward in outra Gone, ki te previdno popeljeta iz vsakdana in nato tja tudi vrneta.
Ob tako močni in prepričljivi izdaji mi postaja zmeraj manj jasno, kaj želijo pop glasbeniki povedati s svojimi »štancami« o ljubezni.