Po besedah bobnarja Manuela Rainerja, je naslov prevzet od Vital Remains. Hm, ripp off? Ne, ker Violent Devoties igrajo death grind in to izredno dober. Čeprav band na fotkah izgleda pocukrano (razen pevca Geralda) in občasni deli malce vlečejo na mosh, pa je tole 99% furiozen death grind.
Odpre se z izjemno catchy hitom Scarlet Horrors, kjer vidite, da fantje obvladajo blast, dobre in pomljive death melodije, nato udari old-school Incantation vokal (spominja na Diabolical Conquest ero) in kriki. Ostale pesmi so podobne tej, čeprav se jih da z lahkoto ločiti med seboj. Pesmi so vedno razgibane, pa četudi to pomeni, da Violent Devoties kakovostno izrabljajo dinamiko v stilu mešanja počasnejših in hitrejših ritmov (Manuelovi blasti so zakon), veliko je tudi breakdownov (ampak tukaj je to okusno), najboljše: ni moderne švedske šole! Končno! Štirideset minut brutalnosti v stilu Deranged, malce Suffocation itd. Kolikor je danes death grind že čisto »zlajnan«, pa je tole čisto sveža sapica vetra čez grobove razpadlih trupel. Enostaven booklet z dobrimi in malce nenavadnimi teksti, ki so bolj religijsko metaforično obarvani (enkrat celo rečejo Hail To Satan, he, he), na zadnji strani pa so celo zanimive razlage teh besedil, ki so v obliki nekakšnih zgodb. Poudarek je tudi na občasnih netipičnih intrih, od katerih najbolj ostane v spominu intro pred komadom The Dark Art Of Slave Trade, kjer se sliši celo »goveja« glasba. Potem pa takoj fuckin' death metal! Minusi so izstopajoči snare boben in občasno malce preveč odmevajoči vokali (tisti kriki se včasih preveč vlečejo).
Posneto v studiu na Češkem, kjer vedo, kako se tej reči streže, so Violent Devoties uspeli posneti dokaj izstopajoč, neenoličen in razgiban plošček, ki se lahko pohvali še z manjšo izognitvijo moderni spolirani produkciji. Fast, furiouos, insane!

Ivan