Ko v roke primem plošček švedskih death metalcev in ko ta nosi jasni naslov Terrorize Brutalize Sodomize, ne pričakujem še ene kopije Mačka Murija s Tarjinim vokalom. Ne pričakujem snega, zime in pomanjkanja ustvarjalnosti v corpse paintu. Vsi zmajčki in princese so sodomizirani, vsi heviči sterorizirani, vsi ostali pa zbrutalizirani! Death fucken' metal kot se spodobi – Vomitory!
Že prvi komad udari kot sekira v lobanjo v filmu Braveheart. Letijo možgani, delčki lobanje, lije kri itd. Ne pretiravam, samo poslušajte ta masivni zvok. Erik Rundqvist, basist in vokalist, ki na bassu spoštuje eno in edino zvočno zapuščino Dana Lilkerja ali pa Shaneja Emburyja (bass devastacijo nečloveških razmer), je tokrat posnel najverjetneje najbolj brutalne vokalne linije v vsej zgodovini te death metal zasedbe. Resda ni imel za ponuditi nič kaj novega, razen mogoče občasnega mašila tipa »Blah!«, a je vsaj zmanjšal količino »Jeeeeeeeeee-jev«, ki so dominirali na prejšnji plošči. Zveni kot eksplozija supernove! Že Eternal Trail Of Corpses ne varčuje z Erikovim growlom, udari kar takoj! Kaj šele ostali komadi. Kitarsko je nekaj svežine prinesel Peter Ostlund, ki je nadomestil prejšnjega kitarista Uleja. Peter je bolj v novejši thrash in death metal šoli, tako da poleg tistih Extreme Noise Terror/Napalm Death/Slayer kitarskih miksih najdemo še kakšno poslastico, še posebej kar se tiče solaž. Kitarski zvok je drugače jasen, direkten in oster kot nož, ki ti prileti v trebuh, ko ga najmanj pričakuješ oziroma si ga želiš! Bobnar Tobias je postal ekstrem in uvedel veliko blastov. Vseeno pa stavi na raznolikost z zelo malo tehniciranja in lahko napišem, da od Mikea Smitha dalje nisem še slišal tako energičnih in eksplozivnih bobnov. Izberite katerikoli komad!
Edina pomanjkljivost je morda že ponavljanje določenih glasbenih/vokalnih vzorcev, občasna klišejskost, ki se ji pač v taki zvrsti v tako dolgem času ni moč izogniti in ripp-off riffa od Hateplow, Everybody Dies, ki pa je vseeno tako zakon, da je Urbanu Gustaffsonu (druga kitara) takoj oproščeno. Mogoče manjka tudi kak »catchy« komad v stilu Bolt Thrower, kakršnih smo bili vajeni na prejšnjih ploščah, a vseeno – to je brez dvoma 100% death metal, svež veter čez grobove dananšnje nasičene scene, ki je v imenu ekstremov že počasi pozabila na to, kaj pravi death metal sploh je. Kolji!

Ivan