»Poleg rokerskih elementov se je band poglobil na čustveni ravni. Komadi, ki ne spominjajo na predhodna albuma, vsebujejo dosti več melanholičnih oziroma nostalgičnih občutkov – kakor za koga – in tako predstavijo band ponovno v drugi luči. In tega bi si kot poslušalec želel več. Več komadov, kot so recimo skoraj desetminutni The Hound, The Dead Won't Mind in zaključni Lost Among Liars (povsem enostavno, a fenomenalno besedilo) – jazz, blues, izpostavljen bas, šepetanje, klavir, trobila, efekti v ozadju.« (Paranoid, Vulture Industries – The Tower)
Kot da bi mi band zlezel v glavo in tam iskal odgovor na vprašanje, kako naj zgleda naslednji album. Kar sem si pred leti želel, sem letos dobil. Z uvodnim komadom Tales of Woe se je sicer slikala drugačna glasbena podoba pred mojih duhovnim očesom, toda tako kot se razvija album, tako se tudi celostna podoba tega počasi zbistri in pokaže svojo pravo naravo. Album nikakor ne moremo več šteti k black metalu, še metal je vprašljiv. Zato ga bom sam klasificiral kot avantgardni dark rock in pustil vsem bralcem tega besedila, da si ustvarijo sami in brez kakršnih koli omejitev pravo predstavo o tem, kako naj bi ta mešanica zvenela. Pri tem pač upoštevajte izkušnje, ki ste jih pridobili z vsemi tremi predhodniki, in okoliščino, da Stranger Times ne ponuja nikakršnega kričanja ali growla, temveč različne oblike petja, rokerske kitarske riffe, ki se raztezajo od rocka 70ih, psihedelike do avantgarde. Vse skupaj seveda začinjeno in predstavljeno s pravo mero kabaretnega vzdušja, ki bo predvsem Bjørnarju Nilsnu nudilo dovolj prostora za igro na odru, in igrivosti, s katero je med drugim nastal tudi videospot za skladbo Something Vile:


Skratka, Čudni časi niso samo kabaret in zabava, temveč resna pripoved, morda celo reakcija na resne čase, v katerih živimo. Seveda je pod črto poslušalec tisti, ki si glasbo in besedila razlaga tako ali drugače, toda najkasneje pri težkem in morbidnem My Body, My Blood, katerega vzdušje se prenese na naslednji komad Gentle Touch of a Killer, poslušalec tudi sam začuti tesnobo, ki jo plošček nosi s seboj. Kdor je torej leta 2013 znal dodobra uživati z The Hound, mu bo tokrat celoten album izpadel prav epski.