Vulvathrone so se letos vpisali v isti klub, v katerem se prav dobro počutijo tudi velikani nemške in svetovne glasbene industrial rock scene Rammstein. In kako to? Oba banda sta letos po desetletnem premoru izdala nov, dolgo pričakovan album. Kako zelo dobro je bil sprejet neimenovan oziroma samonaslovljen album Rammstein, smo že lahko bili priča, kakšne pa bodo reakcije na tretji studijski album iz hiše Vulvathrone, bodo pa pokazali naslednji meseci. Kar se mene tiče, je opravil band svojo nalogo zelo dobro.

Čeprav na ploščku Whoreification takoj slišimo, iz katerega uda je bil ustreljen, je ta vseeno nekoliko drugačen kot njegova dva starejša brata. Kot prvo v uho padeta intro in outro. Zakaj? Ker sploh sta. We always cum, too fast! lahko sicer tudi kategoriziramo kot polnopravni komad, a ker je pač brez vokala in na prvem mestu, ga osebno razumem kot intro. Podobno velja za zaključni instrumental Rus, čigar zgodba pa je posebna. Čustvena. Gre za blackmetalski komad v slogu starih/poganskih Ragnarok, ki ga je napisal in nikoli izdal Hermanov prijatelj, ki je danes žal pokojen. Njemu v poklon je ta komad našel svoje mesto na albumu. Ta gesta se mi zdi resnično lepa.

A dolgoletnim sledilcem Pičkinega prestola ni treba nič bati. Band je resda deset let starejši, bolj zrel in bolj moder, nikakor pa ni postal mlahav. Njegovi udarci po bobnih so še zmeraj močni, prijem kitarskega vratu čvrst, zven bas kitare odločen, growl globlji od najglobljega globokega grla, izbor izsekov iz porno filmov pa še zmeraj prekaša sprijenost povprečnega uporabnika spletne pornografije. Tako tudi ne preseneča, da najdemo na Whoreification ponovno Bitch, suck my tich!!! – tokrat v različici xXXx. Ta komad je z leti postajal daljši premo sorazmerno z rastjo umetnih jošk poljubne porno zvezde. Komad, ki prav tako podčrta seksualne preference posameznih članov banda, je zagotovo tudi Cock 'n Ball. Komad, čigar naslov je hkrati uvodno, glavno in zaključno besedilo ter refren, postreže v povsem grindovski maniri v manj kot minuti s široko paleto krikov in kruljenja.

In čeprav sam naslov albuma ter njegovih posameznih pesmi nakazuje, da je cel album ena sama parodija samega sebe, nikakor ni tako. Že prvi komad po intru, samonaslovljeni Vulvathrone, je prvi vrhunec, ki ga poslušalci (in predvsem poslušalke) doživijo v družbi Vulvičev. Z dobrimi 5 minutami je bandov najdaljši komad doslej izredno razgiban, vsebuje par odličnih riffov, medtem ko ga izvedba s tremi različnimi vokali ponese v družbo komadov, kot so Toilet Slut ali The Allure Of Domination. Med Ass Destroyer 69 dobita bobnar Simon in bas kitarist Uroš priložnost, da se s kratkim solotom nekoliko bolj izpostavita, njuna solo točka pa izpade povsem nevsiljivo in se zelo naravno zliva s preostalim delom komada. V podobno prepričljivem slogu deluje tudi naslovni komad, ki je, tako kot večina albuma, dosti bolj deathmetalski, vsebuje manj ponavljajočih se polka ritmov in pig screamov ter se tako dodobra razlikuje od množice grind bandov, ki trosijo telesne tekočine po vsem svetu.

Tako, mislim, da je bilo dovolj anilingusa z moje strani. Zdaj je na vrsti band, od katerega ne pričakujem nič manj kot opisano čvrstost in odločnost konec tedna, natančneje v petek, 6. decembra, v Gornji Radgoni, kjer se bo zgodil release party recenziranega albuma. Poleg tega bi mi band lahko vrnil (spolno) uslugo in me takrat spravil do vrhunca s prastarim komadom Oda De Pahor. Resnično upam na potešitev tega dolgoletnega poželenja.