Wimfolsfestta je druga demo izdaja mlade švedske zasedbe dveh osebkov, ki sebe kličeta z nazivom Wall Of The Eyeless. Kaj točno naj bi ime pomenilo, mi ni povsem jasno. Brezočesni zid ali Zid brezočesnikov? Morda kaj v stilu pregovora, ki pravi, da imajo zidovi ušesa. Oči pa pač ne. In za njimi se pred očmi javnosti skrivajo marsikatere človeške sladkosti ter predvsem stiske in tegobe.
Ta zmedeni filozofsko-poetični uvod nekako odslikava namen in stil glasbe na ploščku. Za razliko od večine sonarodnjakov, katerih glasbeno udejstvovanje služi za širjenje zlih sporočil in mrzle mizantropije med poslušalce skozi blasfemični black ali destruktivni death metal, je glasba Wall Of The Eyeless bolj človeška ter rahlo filozofska. Žanrsko bi jo najlažje opredelili kot progresivni death metal, v katerega je vmešana precejšnja gmota atmosferičnega post-blacka, akustičnih delov ter clean vokalov. Melanholija, občutki izgubljenosti in nemoči, ki prevevajo besedila, skupaj z glasbo ustvarjajo sliko odtujenosti v urbani džungli modernega sveta.
Struktura skladb je izredno pestra in kompleksna, na trenutke skoraj kaotično prenabita z akustičnimi pasažami in raznolikimi riffi. Nekateri izmed njih so naravnost genialni, spet drugi delujejo bolj kakor čudaški eksperimenti. Slaba stran so tudi pretirano sunkoviti prehodi med njimi, ki poslušalca kar zvočno »klofutajo«. Potrebno je izpostaviti tudi, da vokalist in multiinštrumentalist SL naravnost blesti pri zvenečem čistem petju, medtem ko so deathmetalski growli precej šibki, dolgočasni in prisiljeni.
Čeprav nenavadni stil glasbe, ki ga ponujajo Wall Of The Eyeless, ni ravno pisan na mojo kožo, se je na tem demu nahajalo dovolj zanimivih in všečnih elementov, da večkratno poslušanje ni postalo dolgočasno ali moreče. Če jim uspe izboljšati še omenjene pomanjkljivosti, ni vrag, da ne bi podpisali tudi ugodne pogodbe s spodobno založbo in izdali uspešnega prvenca.