»They will say that I have shed innocent blood. What's blood for, if not for shedding?« Z dvajset let starimi besedami iz filma Candyman (1992) je mlada death metal zasedba z Jesenic, katere člani predvidoma ne štejejo dosti več let kot navedeni film (če sploh), otvorila svoj debitantski studijski album. Sledi death metal šus, nakar se stvari ustavijo in nato z nekaj breakdowni še bolj ustavijo. Pred ponovnim šusom so na vrsti različni srednje hitri deli, obogateni z visokotonažnimi kitarskimi zvoki, King Of Serpents pa se konča z blackmetalsko obarvano atmosfero, in sicer polminutnim igranjem na klavir.
Hitrost in brutalnost: Uvodni death metal elementi, s katerimi Within Destruction izredno obetajoče odprejo album, so sicer vseprisotni, vendar prevečkrat prekinjeni, da bi lahko govoril izključno o hitrem ali brutalnem albumu. Med blast beat in dvojni bas na bobnih band neprestano vriva cupa-cupa bobnanje, ki onemogoča tekoče stopnjevanje ali razvoj albuma.
Melodičnost: Namesto tega pluje band v počasnejših vodah, se v veliki meri poslužuje melodike, ki sicer zna biti hitra, a tudi zasanjano počasna. Z opisanim seveda sploh ne bi bilo nič narobe, če bi se Jeseničani ob tem držali neke rdeče niti. Mešanje melodičnih ritmov, heavy in thrash elementov ter brutalnih prijemov je zmeraj dobrodošlo, vendar na From The Depths ne gre toliko za mešanje, temveč bolj za sosledje enega za drugim, s čimer se komaj vzpostavljeno vzdušje poruši in nato gradi na novem, drugačnem, nakar se vse skupaj ponovi od začetka. To pa zna biti kar moteče – a stvar okusa, seveda.
Solaže: Osebno pač nisem ljubitelj kitarskih solaž. V svetu glasbe zagotovo obstajajo kitarske solaže, ki so absolutno dobre, v death metalu pa raje vidim, da jih ni. Poleg njih so visokotonažni prehodi (lahko bi tudi rekel heavy metal riffi) še en element, ki ruši začetno vzdušje in poskrbi za dodano vrednost, ki se je morajo poslušalčeva ušesa najprej navaditi.
Ponavljanja in že slišano: Žal sem med poslušanjem From The Depths prevečkrat pomislil: »Kje sem že to slišal?« Ob tem sem vedno znova imel v mislih bande od Kataklysm (najmočneje prisotne asociacije) do Iron Maiden. V tem smislu se bo band pač moral osredotočiti na eno ciljno skupino, če bo želel zadovoljiti širše občinstvo, ker vsega pač ne more. Druga težava pa so ponavljanja znotraj albuma samega, saj so si že nekajkrat omenjeni prehodi in mid-tempo deli enostavno preveč podobni in pričnejo dolgočasiti.
Dodana vrednost: Filmski izseki, klavirski vložki, black metal screami, pig scream, dvominutni instrumentalni zaključek, v slogu krvoločnih mesarjev ilustrirana knjižica …
Within Destruction so s From The Depths, prvencem in prvo studijsko izdajo nasploh, pokazali, da obvladajo svoje instrumente, toda pisanju komadov bodo morali posvetiti še nekoliko več pozornosti, da bo naslednji album vseboval manj že slišanega balasta in močnejšo osrednjo temo. A vsekakor solidna izdaja.