Blaze Bayley se po skoraj dvajsetih letih studijsko vrača k matičnemu glasbenemu produktu iz majhnega angleškega mesteca Tamworth. Si predstavljate, da je leta 1993 takrat tridesetletni pevec pristal v Iron Maiden? Steve Harris je že vedel. Wolfsbane so sicer prodrli konec osemdesetih, ko jih je opazil »veliki« Rick Rubin in pristali so na Def Americanu, kjer pa se niso obnesli zaradi prekletstva Curta Cobaina oziroma »Ugly and dirty is the new pretty«. No, za Blazea se je zgodba relativno uspešno nadaljevala, ostali pa so poniknili. Jase Edwards je kasneje produciral zadnji dve plošči banda Blaze Bayley, vmes pa z Blazem in s preteklostjo ponovno našel stik. Odločila sta se reformirati Wolfsbane (sicer že 2007).
Nova plošča se vrača tja, kjer so fantje odnehali. V glasbi se ni spremenilo prav nič, razen starosti glasbenikov, ki jo igrajo. AC/DC pristop, zmešan z višjo brzino, dva riffa, bridge, chorus, nora solaža, ponovi vajo (razen solaže). Rock'n'roll rušilci, malenkost L.A-ja, ameriške melodičnosti, Blaze refreni, ki jih v Iron Maiden iz neznanih razlogov nikoli ni mogel razviti, kot tudi ne svojega potenciala. Bas in bobni klasično pokrivajo ritem ozemlje; prepričljivo. Blaze je znan po »Monty Python« humorju, črni Angleži so še kako domači v teh vodah in nova plošča Wolfsbane ni nikakršna izjema. Naslovi Did It For The Money, Smoke And Red Light itd. govorijo sami zase, Blaze pa preteklost povzame z eno vrstico: » we were young, we were fast, it wasn't going to last.« Pa še res je. Plošča, vredna nakupa.