Zemial so nenavadna beštija. Skotila se je prav v začetkih black metal gibanja davnega leta 1989 v Grčiji skupaj z ostalimi bolj prepoznavnimi skupinami, vendar se je vse do sedaj uspešno skrivala pred žarometi javnosti in ostala potuhnjena v temnih kotičkih podzemeljskega delovanja. Razlogi za to so razmeroma razumljivi: v vsej svoji dolgi zgodovini so namreč proizvedli relativno majhno količino glasbe, pa še ta je bila povečini raztresena na krajših izdajah, kot so EP-ji, spliti in demoti. Poleg tega je značilno tudi poigravanje z glasbenimi stili, saj so z black/thrash prvenca For the Glory of Ur, navdihnjenega po Bathory in Venom, na nasledniku In Monumentum presedlali na bolj vikinško zveneč heavy metal, ki je vseboval le del črnih primesi.
Skladbe se precej dolgo kuhajo v glavi masterminda Archona Vorskaatha, preden se jih ta odloči ponuditi poslušalcu na spodobnem celovečernem formatu. Tako se na novem albumu Nykta pojavi kar nekaj starih skladb, recimo Eclipse in Breath of the Pestilence z dema Necrolatry iz leta 1997, pa tudi Pharos je bil že odigran na Live in Athens 2003. Seveda so te dodobra predelane in dodelane, tako da se skupaj z novimi stvaritvami spajajo v enovito zmes.
Nykta je razgiban in dinamičen plošček. Osnova je še vedno trdno zasidrana globoko v koreninah Bathory, ki preraščajo v zavito deblo epskih heavy metal kompozicij v stilu Manilla Road. Te nato prežagajo black/thrash cirkularji skladb Under Scythian Command, Deathspell ter že omenjena Eclipse in Breath of Pestilence, ki posedujejo rušilnost avstralskih Destroyer 666 in punkovsko energičnost novejših Darkthrone. Kjer Zemial dejansko zacvetijo, pa so mistično zveneče kitarske solaže, tribal ritmi na bobnih, poudarjene basovske linije ter občasni kozmični klaviaturski vložki. Ti elementi so naravno vkomponirani v skladbe, katerih vzdušje in tempo vseskozi prehaja iz ene skrajnosti v drugo ter ustvarja pravo zvočno odisejado.
Edina rak rana na celotnem izdelku je zaključna skladba, kjer se v dobrih štirih minutah ne zgodi nič, razen nekaj tihih klikov. Vse ostalo je tišina. Upam, da bodo glasbeniki nekoč spoznali svojo zmoto in na ploščke prenehali snemati tovrstne neumnosti ter nam vsem skupaj prihranili nekaj živcev. Sicer pa je Nykta odličen album, ki utegne navdušiti ljubitelje nekonvencialnega in rahlo eksotičnega metala.