Prvenec ameriških black metalcev Zud, z vpadljivim imenom The Good, the Bad and the Damned, je izredno večplasten. A, dragi bralci, ne pustite se zavesti prehitro, večplastnost ima lahko tudi svoje slabe strani. Uvodoma pa naj ostanem na začetku, in sicer kar pri imenu albuma, ki vsakega amaterskega filmofila takoj spomni na klasični »western« iz šestdesetih prejšnjega stoletja The Good, the Bad and the Ugly, medtem ko je band naslov upravičil z različnimi filmskimi dialogi (a gre dejansko za dotični film zaradi nezanimanja nisem preverjal, a ker se nekje omenja »Harvard Law School«, menim da bolj malo).
Zdaj pa h glasbi, ki je tudi vse kaj drugega kot enolična. Prvenec se prične z uvodom, ki ga lahko preskočimo, in tako smo že kar pri več kot dvanajst minutnem Skull Shaped Bell. Ta se prične, tako kot vsi ostali komadi, v slogu starih časov black metala. Zud igrajo meni do danes neslišano kombinacijo med starimi Bathory in avstralskimi Deströyer 666. Slednji band nakazuje, da Američani občasno brez thrash elementov ne zmorejo, za ta pravo pestrost pa poskrbijo čistokrvne rock pasaže, ki so od komada do komada različno dolge. Že omenjeni Skull Shaped Bell v drugi polovici ponudi več kot dve minuti dolg izlet v onstranski svet igranja na kitaro, na drugih mestih pa se band recimo zadovolji le s kratkim solom. Da pa v primeru The Good, the Bad and the Damned ne gre le za poceni klon omenjenih in neomenjenih bandov, o tem med drugim priča poseben groove, ki ga band mestoma proizvede z bass kitaro, in seveda splošno vzdušje, saj ekstremno skakanje iz žanra v žanr kar kriči po tem.
Za moj okus se zalomi pri izvedbi na mikroravni, pri posameznih ritmih, riffih in melodijah. Te zvenijo v mojih ušesih ali nezanimive ali pa, v primeru black/thrash metal dela albuma, preveč poznane. Za idejo prejme torej album od mene osem, za izvedbo pa pet od desetih točk.