10 let Noctiferie – Noctiferia / Penitenziagite / Gonoba

Nekateri ga bodo poimenovali kot »spektakularen koncert, vreden slave in slovesa Noctiferie doma in po svetu«, drugi ga bodo pljuvali, ker banda sploh ne marajo oziroma ker jih koncert ni navdušil itd. Katerikoli tabor si izberete, lahko vseeno rečete, da tako zanimivo pripravljenega koncerta ni imela še nobena slovenska metal skupina, vsaj jaz se ne spomnim, da kakšna.
Za vse, ki mislite, da je band skupek egoistov, je bila izbira predskupin veliko presenečenje. Ne samo, da predskupine so bile in hoteli ali ne jim ne morete govoriti, da so prišli tja samo zaradi Master Of Metal. Izbor je bil dober in vsekakor gre za dve mladi skupini, ki sta si s svojim trudom, delom in zavzetostjo zaslužili gostovati na takem dogodku. Najprej so nastopili thrash metal častilci kamel Gonoba. Zakaj kamel, še danes ne vem, vem pa, da se deklarirajo kot »camel metal« in s to mističnostjo zagotovo pripomorejo k temu, da si jih večkrat želim videti. Pa ne samo ta mističnost, ampak tudi glasba – Gonoba igrajo »ass kicking hybrid thrash«. Zveni komplicirano, a v bistvu ni. Udarni bobni tolkalca Kokija, ubijalski bas mister Brankota, dvojni kitarski napad Matjaža in Mitje ter brutalno kričeči vokal Hopsyja, ki spominja na miks med Kreator, At The Gates, Dew-Scented, Iron Maiden itd. je zagnal folk v dobro predstavo. Recite kar hočete, ampak Gonoba so kar se živosti tiče, bili zmagovalci. Resda Hopsy nima še precej razvitega karizmatičnega pristopa, je pa ravno prav zmeden in iskren ter prvinsko prepuščen napadu metala, da se vidi daleč naokoli. In te tudi potegne notri. Kitarista po živosti ne zaostajata, ampak kaj, ko ju Brankov bas poseka »v nulo«. Totalno Macabre in »old-school drink 'til you drop German thrash attack« zvok. Yeah!!! Koki ni imel pretirane sreče z mikrofoni, kar je botrovalo temu, da pol bobnov ni bilo slišati, a je vseeno izkoristil, kar je lahko – respect! Superca! Igrali so komade z dema 2006, vendar ne igrali priredbe Death.
Za Gonobo je nastopil kranjsko-tržiški kult smrti, katerega ime povzroča preglavice vsakomur. Poskušajte izgovoriti Penitenziagite vsaj 36x, brez da se vam basist Suši in ostanek banda ne bi od srca nasmejali. Ne gre, a? No, Penitenziagite so me prvič v življenju prepričali s svojim doomy death/blackom, ki ga vedno navezujem na Incantation ipd., ampak me potem vsi ostali grdo gledajo. Žal so me fantje tokrat razočarali. Razen kitarista Bojča, ki je bil na odru lipov bog, a iz bolniške postelje na oder - to je predanost! Vsaka čast, Bojč. Kar se tiče zvoka, so Penitenziagite imeli totalno nesrečo. Bobnarja Gapija si si lahko samo predstavljal, kaj tolče, ker bobni skorajda niso imeli mikrofonov. Gapi v nemem filmu? Ja, slišal ga nisi nič. Ali pa izredno malo, kar je škoda, ker njegovo bobnanje predstavlja igranje s srcem ter najbolj smešne face na svetu, ko skuša tolči blast beat. Basist Suši je bil edina zmaga s svojim dokaj dobrim zvokom in ubijalskim vokalom. Hvala bogovom, da več ne kriči toliko, kolikor kruli. Evil! Čeprav je vokalist/kitarist Demšy še vedno enigma v stilu »Kako lahko tak miren mladenič iz sebe spravlja tako iz Pekla poslano kruljačino?«, bi se po dobrem letu in pol nastopanja na odru lahko naučil in navadil mnogo več komunicirati s folkom. Jebeš dobro muziko, če izgleda kot voščene lutke in posnetek glasbe. Speak up, Demšy, damn it! Destroy! Ker vem, da to hočeš! In moraš! Komaj čakam, da dotični kitarist iz sebe izvabi žival. Igrali so komade, ki so s stališča današnje scene precej zanimivi in v različnih odtenkih dinamični, ampak so, fantje ljubi, predolgi. Vlečejo se kot deževni ponedeljek. In potem še tista tišina... It's death metal, not a mathematic test, god damn it! Ampak vem, da ima skupina ubijalski potencial in gotovo vem, da bom v nekaj mesecih na njih uničeval svoje vratne mišice.
Sledila je predolga pavza, a sem si lahko vsaj dodobra ogledal prostor. Ja, bil je to Noctiferijin žur – oder je bil okrašen v zastave z novim logom, ki je meni osebno precej grd in spominja na slabo poznavanje cirilice. Ampak Igor Nardin (kitarist/idejni vodja/šef vseh šefov v bandu) je prostor super okrasil. Odlične rdeče-zelene luči, ubijalsko dobre projekcije ob strani. Vse to je bilo snemano s strani TV Slovenija in tisti, ki trdi, da metal v Sloveniji ni podpiran s strani medijev, se precej moti. Nato pa se je začelo – happy birthday, guys – proslava 10. obletnice, ko je ta slovenska black metal kreacija prvič uzrla koncertni oder. Po milijon turnejah, treh ploščah, spotih, spremembah članov, so Noctiferia dominirali odru v VPK. Koncert je bil poseben tudi v tem smislu, da so nastopile vse postave Noctiferie (razen bobnarja Luke Čadeža), ki so v regresivnem vrstnem redu kazale razvoj Noctiferie od Slovenske Morbide čez Per Aspero v začetno temo plošče Baptism At Savica Fall. Precej dobra ideja! In zato je tudi bilo veliko ljudi. Najprej je nastopila Slovenska Morbida v postavi Gianni – vokal, Igor – kitara, Uroš – bas, Roman – kitara, Matjaž – bobni. Novi bobnar je precej dober, čeprav mislim, da še ne dosega čarovnij Čadeža, kaj šele hitrosti Steblovnika. Gianni je izredno dober vokalist – jasen, glasen, živ – ampak folk je bil mrtev. Vem, da je band norel ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi publike, ampak kaj, ko je večina ljudi pasivno spremljala morbidnost nove Noctiferie. Zvok je z vsakim komadom postajal vse boljši, band pa bolj živ. Žal se kitare niso slišale tako dobro, kot recimo Urošev bas, ampak vseeno – tole je bil izredno uigran nastop, zvok je sčasoma postal masiven kot atomska eksplozija, band pa je dokazal, da je več kot živ. Samo kaj, ko so bili precej predolgi, novi komadi pa sčasoma postanejo preveč monotoni, za ljudi, ki niso vajeni Noctiferijine naravne progresije pa tudi moteči in nasploh kontra vsemu, kar predstavlja metal. Hura za priredbo Samael, ampak tudi sam malce pogrešam tisto agresijo in temo, ki je Noctiferio krasila v časih Per Aspere. No, za vse, ki Noctiferie niste videli v letih 2002/2003, ko je Per Aspera polnila ušesa slovenskih poslušalcev in ko je spot Fond Of Lies kraljeval na Videospotnicah, je bilo poskrbljeno, da bodo vsaj za 20 minut doživeli preteklost. Na oder je prišel kot Manowar mišičasti vokalist Artur, za katerega mi je žal, da ni igral kitare, ker je bila ena kitara definitivno premalo. Artur je po živosti prekašal Giannija, vendar je občasno »fušal«, njegov vokal pa je odmeval kot 1000 Abbathov v enem prostoru. Kljub temu je bilo super slišati Grief To Master, Err To Hell in še kaj. Bobnar Robi Steblovnik je sekal, čeprav je tudi večkrat usekal mimo in so njegovi bobni imeli nenavadne zvočne efekte. Robi je po milijon letih odsotnosti še vedno nor, ampak pridevek najhitrejši slovenski bobnar definitivno več ne sodi ob njegovo ime. Times pass... Najbolj so ljudje oboževali vrnitev v čase, ko je Noctiferia predstavljala svojo vizijo black metala. Ja, Baptism At Savica Fall in demo Eternal Blasphemy – žal te čase osebno izredno slabo poznam, ampak vseeno je bilo več kot dovolj vidno (s strani publike), da je Noctiferia najbolj cenjena prav zaradi teh časov. Na odru se je pojavil kitarist/vokalist David, ki je zapolnil praznino ene kitare in z noro kričečim vokalom priklical čase Teme. Tu pa je Robi sekal. Kick the double-bass to hell! Ob priliki bi rad samo rekel vsaka čast Urošu in Igorju, ker sta zdržala skoraj dve uri odra. Priredba Sepulture – Territory ni bila prav najboljša, ampak vseeno fino, konec s Fond Of Lies pa je bil pika na i. Zakon! Vse najboljše fantje – še vsaj na 10 let!