16. obletnica Sweet Sorrow

Kdo poleg velikanov, kot so Iced Earth, Metallica in Manowar, se spravi ob posebnih dogodkih odigrati triurni koncert? Odgovor je Sweet Sorrow. S tem podvigom so namreč obeležili šestnajsto obletnico svojega neprekinjenega delovanja, dosežek, s katerim se lahko pohvalijo le redke domače metal skupine, celo nekatere samooklicane legende (če izvzamemo premore) ne naštejejo toliko let. Zakaj ta nepravljična številka 16? Delno kot parodija na »sweet sixteen« rojstnodnevne zabave, po katerih slovijo ameriške najstnice, v večini pa zato, ker se ob petnajsti obletnici tega preprosto niso spomnili. Na ta koncert se je skupina skupaj z ekipo, nekdanjimi člani in gosti pripravljala skoraj tri mesece, tik pred zdajci pa so ga s prvotno načrtovanega letnega odra prestavili v notranjost Gala Hale, saj so bile številne intenzivne plohe tisti teden že kar stalnica.
Padavine so do večera ponehale in ob 21h, ko so se počasi odprla vrata dvorane na Metelkovi, je pred njo postopalo in debatiralo že kar lepo število znanih starih obrazov. Izmenjali so se spomini, porajale ideje o reunionih, sčasoma pa se je druženje premaknilo v notranjost, kjer nas je pričakal welcome drink v obliki hmeljevega napitka Pivovarne Pek, ki je grlu in želodcu s svojim nekoliko bolj grenkim okusom prijal dosti bolj kot standardni nabor rdečih in zelenih (še bolj pa oranžnih in rumenih) pločevink.
Sweet Sorrow na dogodkih, organiziranih v lastni režiji, vedno poskrbijo tudi za dodano vrednost. Tako smo se lahko na koncertih Heavy New Year v KUD-u France Prešeren mastili in sladkali s številnimi domačimi dobrotami, medtem ko smo si ogledovali razstave Šlosartovih izdelkov, koncertnih fotografij in druge umetnosti. Tokrat se nam je obetala predstavitev koles Katabrank, za katero zaradi že omenjene selitve dogodka žal ni bilo prostora, sta nam pa zato svojo robo ponujali založbi On Parole in Haliaetum. Sweet Sorrow so na štantu predstavljali tudi svoja nova izdelka, »mead« (medeno žganje) in »smrekce« (smrekovo žganje). Oboje je nadvse »mljask«.
Okoli 22h je začel iz zvočnikov doneti intro, ki je počasi napovedal začetek nastopa ljubljanskih Vikingov. Na oder je prikorakal deathmetalski kvartet in suvereno ter s tehnično preciznostjo, kakršne smo pri Sweet Sorrow vajeni, odpilil skladbe Metamorphosis, Gloria Transit in 1000th Millennium z istoimenskega zadnjega albuma. Po intermezzu se je skupini na odru pridružil nekdanji vokalist Valentin Bufolin – Bufo, s katerim je band preživel eno najbolj plodnih obdobij svojega ustvarjanja. Navkljub upokojitvi iz glasbenega udejstvovanja karizmatičnemu frontmanu energičnosti nikakor ne primanjkuje (ali pa njen manko dobro skriva), z neizprosnim kontaktom s publiko pa je tudi to spravil na noge in jo nenehno ohranjal v gibanju. Po štirih skladbah z albuma Northland se je Bufo za nekaj časa poslovil, s kitaro v rokah pa je svoje mesto na odru zavzel Blaž Lončar – Ramious (Necrotic, ex-Perforated) in s svojimi nekdanjimi kolegi odigral skladbi Skål in God Of War. Na vrsto sta prišla dva komada iz zgodnejšega obdobja skupine, natančneje njihovega drugega albuma Breaking The Silence, ko so Sweet Sorrow igrali še neko čudno obliko heavy metala. Tu bi moral vokal prevzeti Sebastjan Pregelj, vendar je ta na žalost pred koncertom zbolel, zato je namesto njega vskočil Bufo, ki je taiste skladbe prepeval skoraj deset let nazaj ob svoji iniciaciji v skupino, med njeno žanrsko tranzicijo v deathmetalske vode. Žal je Sebastjanova odsotnost tu prišla zelo do izraza, saj čeprav je Bufo odličen kruljač in kričač, so bile te skladbe namenjene povsem drugačnim vokalnim linijam in barvi glasu. A simpatični Primorec je vseeno dal vse od sebe in nas s kvalitetnim performansom »ob polni luni« popeljal »do pekla«. Po skladbah Another Life in Betrayals Of Humanity, ki ju je band odigral v svoji aktualni postavi, je za mikrofon zopet poprijel Bufo in odkrulil sebi na kožo pisani Enlightenment in Deliverance, zatem pa odpel še starejšo The Death Of Anne Bronte. Spet je zapustil oder, Sweet Sorrow pa so odigrali instrumentalno verzijo skladbe Vision, ki besedilo sicer jemlje iz istoimenske pesmi kanadske pesnice Marjorie Pickthall.
Nekaj čez polovico koncerta je prišel čas za malo svežine. Med glasbenim premorom je bobnar Peter Gale – Rope predal svoje palčke vokalistu/kitaristu Maretu in poprijel za njegovo kitaro, s svojo sedemstrunko pa se jim je na odru pridružil Luka Žnideršič – Lux (Brezno, Sagaris, The Indigestion Collaboration) in družno so ponovno z Bufom na vokalu odigrali Apparition. Po tem naporu so si nekaj minut počitka vzele tudi odrske deske, saj je na njih ostal le kitarist Peter Carič, ki je odigral svoj solo del, potem pa se mu je zopet pridružila prej našteta ekipa (z Maretom in Ropeom na njunih standardnih pozicijah) in bratsko so odigrali enega njihovih največjih hitov, Blood Brothers. Luxa je zatem zamenjal Jan Švigelj – Jey (Negligence), ki je sicer pred leti skupini pomagal kot session kitarist, tokrat pa so skupaj odpilili Riders Of Apocalypse. Kot da akcije na odru že ni bilo dovolj, sta se bandu pri komadu I Am Pain na kitarah pridružila še Aljoša Hrastar – Vrolok (Necrotic) in Gorazd Maček (Scaffold), Rope pa je ponovno skočil izza svoje gomile bobnov in činel ter tokrat poprijel za mikrofon, s tem pa pokazal, da se dobro odreže na prav vsaki poziciji v bandu. Zopet malo menjave pozicij; Jey in Vrolok sta zapustila oder, na katerem je ostal Maček, nastopajočim pa se je na vokalu kot posebno presenečenje pridružil Alex Škofljanec (Negligence, ex-Metalsteel). Izkušnja je bila nadvse zanimiva, saj je bilo glasbo Sweet Sorrow moč slišati že z več vrstami vokalov iz ust in grl različnih pevcev (na prvem albumu so imeli celo žensko gostjo), nikoli pa s predirljivim trešerskim glasom, kakršnega poseduje Alex. Kombinacija se je sodeč tudi po odzivih občinstva izkazala za zelo uspešno. Alex je svoj nastop izvedel suvereno in energično, kot smo vajeni s koncertov Negligence, in skladba The Scarlet Whore mu je stekla, kot bi jo pel že leta. Po ponovnem glasbenem intermezzu je pozicijo odsotnega Seba ponovno zavzel Bufo in odpel še tri stare skladbe, med njimi tudi »ponarodelo« Saaaaanjaaaaaaam, med katero mu je glasno pomagala razgreta publika. Pri skandinavsko orientiranih Einherjar in Northland se je skupini pridružil njen nekdanji kitarist Rok Marolt (Broken Arrow, ex-Magus Noctum, ex-Whisper), Bufo je odpel še Time For Dying, potem pa se je repertoar Sweet Sorrow v izvedbi aktualne zasedbe zaključil s Twilight Of The Gods. Sledila je še slovesna predstavitev vseh nastopajočih, ki so za konec skoraj triurnega šova skupaj odpeli priredbo U2 Sunday Bloody Sunday, saj se je sobotni večer že prevesil v nedeljo. Po poklonu in stiskih rok je Sweet Sorrow sicer nekoliko utrujena, a izjemno navdušena publika pospremila z odra z glasnim ploskanjem in skandiranjem.
Koncert je bil po pričakovanjih fantastičen; nadpovprečna tehnična dovršenost in izvedba ter zvok, »popedenan v nulo«. Nekoliko so vzdušje morili številni glasbeni intermezzi, ki so služili menjavam na odru, saj so bili malenkost predolgi (ali pa so izkušeni glasbeniki za menjave preprosto porabili manj časa od predvidenega). A ziher je ziher, mar ne? Navkljub številnim glasbenim gostom smo sicer pričakovali kakega bivšega člana več, a Seba je imel zdravniško opravičilo, nekdanji basist in najbolj vzdržni ustanovni član skupine Ragnar Belial Us (ex-Aljoša Us) pa od maja letos pleni cerkve po Britaniji. Nič ne de, kajti obiskovalci, tako kot tudi sami Sweet Sorrow, so bili s koncertom izredno zadovoljni.
Dogajanje v Gala Hali se je po koncertu kakopak nadaljevalo, kajti nenazadnje je bilo treba popiti še ves okusni welcome drink. Tega je bilo namreč še na pretek, saj je bila obiskanost domačega metal spektakla, plodu trimesečnega dela, relativno nizka. Ob tem razočaranju ne morem spregledati dejstva, da je sicer velik del slovenskih metalcev pod pretvezo »podpiranja slovenske metal scene« voljan laziti na vsako, tudi po več kot 100 kilometrov oddaljeno vaško veselico, da se ga lahko po dvajsetkrat na leto napije ob nastopih enih in istih lokalnih bandov. Tukaj ne gre za posploševanje dotičnega dogodka na celotno sceno, temveč za odraz večletnega dogajanja, ob katerem žalostno opažam, da vse pametovanje okoli metalske solidarnosti in podpiranja domače scene v realnosti ni pravzaprav nič drugega kot napihovanje izgovorov za žur v družbi kolegov. S slednjim sicer ni nič narobe, to je vendarle v interesu skorajda slehernega človeka, a povzdigovanje nekih osebnih preferenc (celo dvojnih meril) na nivo širših družbenih (subkulturnih) vrednot in norm je precej nehvalevredno delovanje, ki našo, oh tako ljubljeno sceno kvečjemu vkrcava na italijanski vlak. Res je, da Sweet Sorrow v Sloveniji nikoli niso imeli pretirano velike baze oboževalcev, saj so čas in energijo vedno vlagali predvsem v glasbo, ne pa v samopromocijo in popularnost. Se pa zato kvaliteta njihove glasbe in odrska spretnost odražata skozi številne pozitivne kritike tako pri nas kot v tujini in fantje so se še posebej v zadnjih nekaj letih dokazali na odrih širom Evrope. Da povzamem: Sweet Sorrow, mednarodno priznan band, šestnajst let neprekinjene aktivnosti, triurni tehnično dovršen koncert, številni gostje, vstopnina 5 evrov … dvorana polna nekje do tretjine.
Ta junijski megakoncert pa za Sweet Sorrow predstavlja tudi novo prelomnico, saj so med pisanjem te reportaže objavili novico, da skupino po petih letih zapušča vokalist/kitarist Marko Košmrlj, hkrati z njim pa odhaja tudi basist Miha Oblišar – Obleey, ki je zadnji dve leti občutno prispeval k bandovi energičnosti na odrskih deskah. Sweet Sorrow so tako ostali brez polovice članov (in povprečno gledano velike večine las), zato že intenzivno iščejo primerne zamenjave, saj jim svežega materiala, ki kar čaka na udar iz koncertnih zvočnikov, nikakor ne primanjkuje.