REPORTAŽE

4. 10. 2016

Acherontas / Sinmara / Slidhr / Shrine of Insanabilis

Neudegg Alm, Abtenau, Avstrija / 11. 9. 2016

Turneje Dimensional Nomads sem se veselila, še preden so bili potrjeni vsi datumi, saj je bila večina bandov na njej zadnji dve leti pri meni še kar pogosto »na tapeti«. Še najmanj znani so mi v bistvu bili ravno headlinerji, saj pri raziskovanju grške black metal scene nisem nikoli prišla pretirano daleč, moram pa priznati, da me Acherontas s tokratnim nastopom niso pustili ravnodušne. Nam najbližji koncert je na koncu vseeno ostal 11. september v okolici Salzburga in s kolegom sva se dober teden pred tem nato le odločila, da je stvar vredna poti in denarja. Na koncu je to tudi resnično bila.

Do prizorišča sva po nekaj zapletih prispela okoli 20 minut čez osmo in na žalost zamudila približno polovico nastopa Shrine of Insanabilis. Kot prvi band večera so odprli malce zgodnje praznovanje jesenskega enakonočja na idilični planini Neudegg, kjer se okoli spomladanskega enakonočja navadno odvija festival Funkenflug. Tokrat smo dobili konkreten odmerek black metala iz štirih držav – za začetek nemškega, ki bi ga na hitro lahko uvrstila med Ascension in Marduk. Čeprav kolega nad Shrine of Insanabilis in njihovimi studijskimi posnetki sprva ni bil najbolj navdušen, so ga Nemci v živo pozitivno presenetili do te mere, da so mu bili ob koncu večera ravno oni najbolj všeč. Njegovemu mnenju se pridružujem, saj so imeli res dober zvok in so se odlično predstavili v živo. Presenetili so me s preprosto odrsko pojavo, saj so nastopili brez mask, kut, obraznih poslikav ali kakšnih drugih obskurnih oprav. S svojo prvo uradno fotografijo so namreč nakazali, da bodo tako kot številni njihovi stanovski kolegi v zadnjih letih tudi oni sledili trendu anonimnosti. Na začetku so verjetno predstavili kakšen komad z najnovejšega mini albuma Tombs Opened by Fervent Tongues, sicer pa sva s kolegom ujela ravno še najboljše s prvenca Disciples of the Void, in sicer komade Ruina, Acerbus ter Invocation.

Na tej točki preprosto moram nameniti nekaj besed tudi samemu prizorišču, saj je nekaj zares posebnega. Tisti, ki ste že kdaj bili na Funkenflugu tako veste, na kaj mislim. Na festivalu je oder sicer postavljen zunaj na verandi sosednje koče, tokrat pa se je vse skupaj odvijalo v večji brunarici spredaj. Njen visok strop omogoča dobro akustiko, krasijo pa jo raznorazne živalske lobanje, posušena zelišča in mahovje ter tu in tam še kakšna manjša sveča. Lokacija ima zaradi svoje odročnosti sicer to slabost, da lahko do nje prideš samo z lastnim prevozom, po drugi plati pa na koncertu tako med obiskovalci ni bilo nobenih naključnih radovednežev, kot se včasih rado zgodi na primer na Metelkovi. Tako je bil odnos občinstva do nastopajočih izredno spoštljiv, saj smo na nedeljski koncert vsi prišli prav zaradi njih. Dejansko je bilo vzdušje nasploh že kar malce nenavadno, saj skoraj nihče iz občinstva, ki je štelo približno 50 glav, večino večera ni ploskal ali vpil ali kako drugače bandom na odru izkazoval podporo kot z iztegnjenimi pestmi in kolegialno tišino. Če se vrnem k samemu prizorišču, so z izjemo luči zadaj pri mizah s ploščami, CD-ji in drugim merchom v leseno-kamnitem prostoru spredaj večino večera edini vir svetlobe nudile štiri ogromne sveče iz čebeljega voska, tako da je bila atmosfera že zaradi tega čisto drugačna od že vsega doslej videnega in vajenega.

Kot drugi je nastopil prvotno irski band Slidhr, ki je v bistvu glavni razlog, zakaj sem štiriurno vožnjo v eno smer sploh vzela v zakup. Idejnemu vodji Josephu Deeganu sta se na odru v živo pridružila kolega iz islandske zasedbe Sinmara; bobnar Bjarni (Wormlust) kot redni član skupine in Garðar (Almyrkvi) kot koncertni basist. Slidhr so tokrat nastopili brez drugega koncertnega kitarista Wanna, ki je z Deeganom v preteklosti ustvarjal pri bandu Haud Mundus, na oder pa je tokrat stopil šele s Sinmaro. Čeprav so Slidhr igrali brez druge kitare, so imeli na račun rahlo zamazane prve kitare vseeno poln zvok. Pri Shrine of Insanabilis je bil ta sicer mnogo boljši, kar me na začetku niti ni pretirano motilo, se je pa proti koncu, ko so ozvočenje še pojačali, zvok kitare razletel na vse strani in pošteno iznakazil zaključnih par skladb. Vse skupaj sta odtehtala vsaj Deeganov vokal, ki je v živo enako, morda celo bolj barvit kot na studijskih posnetkih, in dobro ozvočeni bobni (če zanemarim občasno preizrazit zven malega bobna). Kitare so bile na nivoju samo pri prvi in zadnji skupini, za kar so najverjetneje krivi ojačevalci članov Sinmare. Očitno je to nekašna tipika islandskih skupin, saj je kolega ravno med vožnjo do Abtenaua razlagal o tem, kako je že štirikrat videl Svartidauði in niti enkrat niso imeli zadovoljivega zvoka; ne na festivalih niti med klubskim koncertom v Ljubljani. Slidhr so svoj nastop odprli z lanskim mini albumom Spit of the Apostate in iz svoje okamenelosti so se v prvi vrsti počasi začeli prebujati prvi posamezniki. Trojica je odigrala tudi skladbi Chains of the Fallen ter Sentinent Flames Consume z najnovejšega splita z Acherontas, nadaljevala z Awaiting the Knife, tretjo in zadnjo pesmijo z omenjenega EP-ja, in ravno ta je vsaj meni predstavljala višek večera. Z njihovega edinega studijskega dolgometražca so odigrali samo Wielding Daggers, kar mi je bilo čisto po godu, saj prvenec Deluge, kot je že v recenziji ploščka omenil Dejan, človeka pusti nekje vmes med ravnodušnostjo in navdušenjem. Kontakt s publiko se je še najboj trudil vzpostaviti Garðar in njegova energičnost se je med nastopom Sinmare le še stopnjevala. Joseph je navzočim šele na koncu namenil zgolj skromno zahvalo in band je v tišini zapustil dvorano.

Po krajšem odmoru je na oder stopil islandski band, od katerega sem si pred izidom prvenca obetala kar precej. Aphotic Womb se je na koncu izkazal za še kar soliden album, katerega pa lahko žal poslušam le ob pravem razpoloženju. Vsaj v mojih ušesih niti približno ne prekosi nekaterih sorodnih izidov, kot sta na primer prvenec Misþyrming ali Svartidauði. Sinmara so prvi nastopili z enotnim imidžem in še dobro, da izvirajo iz dežele aktivnih ognjenikov, saj so vzbujali vtis, kot da so se pred nastopom ravno še uspeli izkopati iz kakšnega premogovnika. Peterica je imela z animiranjem občinstva že precej manj dela, saj so se obiskovalci okoli desete že kolikor toliko sprostili in vokalist Ólafur je z lahkoto navezoval stik z navzočimi, nastop pa poprestril še z raznoraznimi gestikulacijami. V primerjavi s kolegi je imel njegov »instrument« še najrazločnejši zvok, sicer pa nekaterih skladb zaradi raztreščenih kitar nisem mogla najbolje prepoznati. Ob preglasnih bobnih in pogostih blast beatih so Sinmara nekajkrat pričeli delovati še kar monotono. Verjetno so odigrali še kakšen nov komad s prihajajočega splita z Misþyrming, sicer pa so nam predstavili večji del prvenca Aphotic Womb. Še najbolje so se pri meni zapisali s skladbami Shattered Pillars, Cursed Salvation in Verminous.

Da res ni bil problem v ozvočenju, se je nato izkazalo pri headlinerjih večera, veljakih grškega black metal podzemlja Acherontas. Imeli so izjemno čist zvok, ki kljub temu ni zvenel sterilno, vsaj v živo pa je bila bežna primerjava z Dissection še kar na mestu. Po zajetnem odmerku islandskega žvepla se njihova interpretacija black metala bolje ne bi mogla prilegati, saj hitrejše in udarnejše riffe pogosto prepletajo z mirnejšimi pasažami, kot na primer pri komadu Conjuration of the Five Negatives s splita z Drowning the Light (2010).  Z lanskega studijskega dolgometražca Ma-Ion so zaigrali Nereid Tide of Neptune's Rudra in, če se ne motim, Formulas of Reptilian Unification. Letos so sicer izdali dva splita; prvega s Horno ne poznam, zato ne vem, ali so z njega karkoli predstavili v živo, z drugega splita s Slidhr pa so gotovo odigrali vsaj Wasteland Revived. S svojega drugega albuma Theosis (2010) so nam postregli z Legacy of Tiamat, ki je bila tudi edina skladba, ki jo je vokalist Nikolaos tekom večera najavil in je zbrane pred odrom najbolj navdušila. Okoli pol dvanajste se je razpoloženje med prej precej zadržanimi obiskovalci in obiskovalkami končno vidno dvignilo, saj so dvorano napolnili vzkliki, ploskanje ter takšni in drugačni gibi vse do zadnjih vrst. Obritoglava peterica je tokrat nastopila samo z obraznimi rutami z različnimi okultnimi potiski, vendar so Grki kljub resnejši opravi v primerjavi z njihovimi predhodniki odsevali mnogo toplejšo energijo. Čutilo se je, da so resnično veseli, da ponovno igrajo na Neudegg Almu, pa čeprav pred nekoliko manjšo skupino ljudi kot na Funkenflugu.

Ali so Acherontas svoj nastop zaključili s kakšnim komadom vokalistovega prejšnjega banda Stutthof, res ne vem. Približno na sredi njihovega koncerta se je zaradi dolge vožnje in dneva pričela kazati utrujenost in s kolegom sva oba že komaj čakala, da bo vsega skupaj konec. Na koncu sva bila celo vesela, da že pregovorno pasivna avstrijska publika Acherontas ni uspela priklicati nazaj na bis.

SORODNE VSEBINE:
20. 7. 2017Slidhr - Spit of the Apostate (EP) / Recenzije
13. 1. 2015Acherontas / Novice
12. 9. 2012Acherontas / Novice
15. 12. 2011Acherontas, Nightbringer / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana