REPORTAŽE

18. 5. 2013

Agalloch / Fen

Mostovna, Nova Gorica / 15. 5. 2013

Odkar je organizator pred dobrimi štirimi meseci najavil koncert ameriškega fenomena Agalloch, je brez dvoma kar nekaj ljudi neučakano odštevalo dneve do 15. maja. Novogoriška Mostovna je preteklo sredo na polno zaživela, saj ni le sprejela zavidljivo število obiskovalcev, temveč je hkrati postala prizorišče edinstvenega dogodka in atmosfere, kakršno znajo ustvariti zgolj Agalloch. Na letošnji turneji Lucifer Over Europe jih je tokrat spremljala le ena predskupina in boljše podpore kot britanske kolege Fen Američani ne bi mogli izbrati. S tem ne trdim, da lanske predskupine niso bile dobre, daleč od tega, vendar se Fen stilsko z Agalloch izjemno dobro ujemajo. Morda mi takšen občutek vzbuja tudi podobnost harsh vokala obeh frontmanov, Franka Allaina in Johna Haughma. Zasedbi sta skupaj publiki podarili skoraj tri ure fenomenalnega glasbenega doživetja. Morda proti koncu že malce mukotrpnega, saj Agalloch vmes niso jemali premorov, toda če si nalijemo čistega vina, mi, obiskovalci, niti nimamo pravice nergati zaradi bolečega hrbta ali nog. Že ena ura na odru je za band izčrpljujoča, kaj šele dve, četudi med nastopom vsi člani zelo očitno uživajo. Navsezadnje je bolečina minljiva, spomini pa ostanejo.

Fen so vzorno pričeli ob napovedani deseti uri in pozdravila jih je solidno napolnjena dvorana. V Ljubljani tolikšne pozornosti najverjetneje ne bi bili deležni, medtem ko se je lokacija ob italijanski meji izkazala za precejšen plus. Mnogim iz Slovenije je prevoz vse do zadnjega povzročal preglavice, a hkrati so takšne okoliščine prispevale k boljši kulturi publike (seveda z nekaj izjemami). Med obiskovalci je bilo več voznikov in s tem v igri manj alkohola. Ljudje so se bolj posvečali sami glasbi in zahvaljujoč komurkoli že je večer minil brez razmetavanja, saj verjamem, da bi mosh pit marsikomu zagrenil sicer neverjeten večer. Pretiravanjem se navadno izogibam, vendar ko ti že recimo sedemnajsta oseba reče, da je bil koncert zakon, top šit, super itd., pri tako močni besedi vseeno ne gre več za osebno subjektivno oceno. Britanci so svoj nastop dobro zastavili in v tri četrt ure odigrali lepo število pesmi z večine svojih starejših izdaj (pesmi Of Wilderness And Ruin, Epoch, The Malediction Fields, Exile's Journey, The Gibbet Elms), predstavili pa so tudi svoj najnovejši izdelek Dustwalker (pesmi Consequences, Hands Of Dust). Pred ponjavo z ogromnim potiskom svojega loga se je trojica na odru kljub odsotnosti klaviatur in z bolj skromno matrico ter le eno kitaro uspela kar dobro približati polnejšemu zvoku s studijskih posnetkov, vsaj proti sredini, ko se je zvok že zbistril. Njihov sicer pretežno modro-zelen »light show« nekajkrat ni bil ravno epileptikom prijazen in utripajoča bela svetloba se ni najbolje ujemala z žanrom, moram pa pohvaliti dobro osvetlitev bobnarja. Navadno so zaviti v meglo, slabo osvetljeni in potisnjeni v ozadje. Sploh pa je Paul Westwood izjemen bobnar z brezhibno tehniko in vreden izpostavljanja. Zaradi dobrega ozvočenja in efekta odmeva se je vsak njegov udarec občutil do kosti. Koncert je bil že od začetka precej glasen, kar pa je bilo v primerjavi s koncem še v mejah normale. Čistost zvoka je dopuščala, da so se melodije basista Grungyna ves čas lepo slišale, ko pa je na določenih delih stopil v ospredje, ga je tonski mojster še dodatno izpostavil. Temu principu je sledil cel večer, na trenutke je morda z glasnostjo malce pretiraval, sicer pa takšen pristop pozdravljam. Bandi in celotna njihova spremljevalna ekipa so dali vse od sebe, kar jim je v enaki meri povrnila publika.

Po krajšem premoru so nato ob enajstih na oder končno stopili Agalloch. Pri nas so tako kot Fen nastopili prvič in boljšega vtisa ne bi mogli pustiti. Niso bili časovno omejeni, kot so sicer na festivalih, in s sabo niso imeli več predskupin tako kot lani. Pa tudi držali so se svojih obljubljenih dveh ur, čeprav so na turneji že mesec dni. Svoj nastop so pričakovano odprli s prvo pesmijo z albuma Ashes Against The Grain, Limbs, ki je prisotne takoj prevzela. Dinamična in uigrana četverica je tekom večera odigrala po nekaj pesmi z vseh dosedanjih izdaj ter priredbo Sol Invictus, Kneel To The Cross. Navdušili so tako z novim kot starejšim materialom, predvsem s komadi s prvega albuma Pale Folklore, ob besedah, da je to verjetno edinkrat, torej edina turneja na kateri igrajo v grobem dvajsetminutni poklon Goethejevemu Faustu, pa začne človek band še bolj ceniti. Na trenutke je manjkala še tretja kitara s studijskih posnetkov, na primer v mirnejših delih pesmi In The Shadow Of Our Pale Companion. Kljub mogočnemu harshu John z vokalom ni vedno prepričal, saj je podobno kot Frank zaradi vživetega performansa med petjem težko sledil svojim melodijam in mu je zaradi razgretega zraka v dvorani občasno pojenjala sapa. Bobnar Aesop Dekker je podobno kot njegov britanski kolega svoje odigral brezhibno in z občutkom, sploh med mirnejšimi deli. Kitaristu Donu Andersonu se je proti koncu že dobesedno strgalo, saj je med energičnim premetavanjem po odru poletel v steno in na tla, ne da bi to kakor koli vplivalo na njegovo igranje. Band je celo doživel svoj »boy band« trenutek, ko se je nek tip izpod odra zadrl »I love you!« ter dodobra nasmejal vse navzoče. John se je publiki večkrat zahvalil s »hvala«, kar je na začetku z neodobravanjem pospremil italijanski del publike, ki se je počutil zapostavljenega. Ne bom razpravljala o različnih mnenjih, čigava je Gorica/Nova Gorica, težko pa je pričakovati, da ameriški band ve kaj več o geografiji Evrope kot vedo Evropejci o geografiji ZDA. Na odru so Agalloch poleg ponjave z ogromnim logotipom imeli še nekaj drugih rekvizitov, kot na primer rog, nekaj kadil in kozji parkelj, ki jih je John proti koncu enega za drugim pospravljal, medtem ko je njegova kitara izdonevala še svoje zadnje tone med zaključnim ambientalnim Our Fortress Is Burning… III – The Grain. John je nato, potem ko so ostali člani že zdavnaj zapustili oder, katarzični nastop nepričakovano zaključil s kratkim »Bye!«. Agalloch so v vseh pogledih unikatni in lahko le upamo, da se k nam še kdaj (in čim prej) vrnejo.

Setlista: Limbs, Ghosts Of The Midwinter Fires, Falling Snow, Faustian Echoes, The Melancholy Spirit, You Were But A Ghost In My Arms, In The Shadow Of Our Pale Companion, Kneel To The Cross, Hallways Of Enchanted Ebony, Our Fortress Is Burning… I, Fortress Is Burning… II – Bloodbirds, Fortress Is Burning… III – The Grain.

SORODNE VSEBINE:
19. 3. 2014Agalloch / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana