Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

23. 4. 2008

Agnostic Front / O.S.D.S. / No Limits

Orto Bar, Ljubljana / 18. 4. 2008

Če kdo pozna pomen besede "dedication", sta to duet z imenom Dirty Skunks. Njuno neprestano organiziranje koncertov, ne glede na morebitne finančne izgube in ne glede na nehvaležnost in zavist drugih, je hvale in spoštovanja vredno. To je tisto, kar bi lahko imenovali "true till death" in je nekaj, kar mi najbolj oriše pomen besede "hardcore". Zato je dejstvo, da sta prav onadva organizirala koncert legendarnih Agnostic Front. Edina si dejansko to zaslužita. To sta naredila drugič, tokrat pa se jima je trud še bolj obnesel, saj je koncert v sklopu Orto Festa bil razprodan. Dobrih 200 ljudi, ki so – vsaj večina – svoje življenje posvetili ne samo tej glasbeni sceni, ampak njena načela prevzeli za častivreden način življenja, je vedelo, da je Agnostic Front to, kar je za vsakega hardcore fana nuja! Nuja za poslušanje, nuja za doživetje! In ves koncert je bil v znaku sintagme "Friendship – Unity – Respect!" Fantastično.

Koncert so začeli legendarni primorski hardcoreovci No Limits. Ne vem, koliko ljudi dejansko pozna Encota in ostale, ampak No Limits so na sceni že več kot zavidljivo desetletje in so pustili neizbrisen pečat s svojo "no compromise" držo in s svojim izredno "down to earth" pristopom, da super glasbe sploh ne omenjam. Zato je prav žalostno, da je večina folka izpustila njihov šov. V 30 minutah je Enco Biafra – res spominja na legendarnega frontmana Dead Kennedysov – skupaj z bobnarjem Matjažem, basistom Evgenom in kitaristom Boštjanom pokazal, da ni treba biti "fashion victim", poln klišejskih govorov ali pa jokajočih clean vokalov, da spraviš folk v kaos. Ne, all you need is šuuuuuus. Hitro, brezkompromisno, dinamično in vseskozi zanimivo so No Limits predstavili komade, ki so nastajali ali 17 let ali pa le nekaj tednov nazaj. Nobenih komplikacij, nobene poze, No Limits so čista energija, pristna strast in ne pustijo nikogar mirovati. In čeprav je večina ljudi žal stala kot lipovi bogovi, se je že videlo, da telesa ne morejo držati duha v zaporu. There is just no fuckin' limits! Nabavite si njihovo glasbo ali pa si jih oglejte kmalu, ko bodo razturali v MKSC Koper.

Če so No Limits bili totalen šus in izredno zanimivi ter nepredvidljivi, so starogoriški O. S. D. S. bili več ali manj monotoni ali klišejski. Njihov attitude je čisto kul v stilu "špilamo za stroške in pivo" in verjamem, da so tudi kot ljudje super (to se je resnično izkazalo v njihovi nesebični pomoči pri koncertu), ampak glasbeno žal niso preveč prepričljivi. Razen dobrega bobna, je glasba O. S. D. S. bolj generični punk hardcore, ki zaradi melodičnosti kitare bolj vleče celo na punk rock. Vokalist še nekako pritegne s svojimi govori (zmaga tisti "Ma, PUNK-o-dio, ma kej smo na maši al kej, daj?"), ampak vokal je enoličen (za primerjavo z Encom, ki kriči, kruli, imitira s smešnimi in popačenimi clean vokali) in komadi so tako dolgi, da še tisto nekaj šusa kar izgine. Večina ljudi je opazovala basistkin dekolte (toliko o tistem "anarchy and equality and destroy sexism"), sama basistka pa resda igra še dobro, ampak poje totalno mimo. Popoln polom mi je bil tisti "roadie" na odru, ki je kazal, kdaj naj folk mosha, kdaj je čas za circle pit ipd. Mislim, animatorji so v bendu, ne pa nekem tipu poleg. Predolgo in dolgočasno.

Kar pa vsekakor ne drži za "godfathers" newyorškega hardcora, ki so v sekundi, ko so stopili na oder, pokazali, kdo je glavni. Pa ne, da bi se tipi nosili, ampak res ne moreš mimo karizme starešin hardcora, kot sta vokalist Roger Miret in "the legend himself" kitarist Vinnie Stigma. Prištej k temu še tisti "Joe Pesci from Brooklyn" izgovor ter ubijalsko glasbo in imaš zmagovito kombinacijo. Od prvega do zadnjega komada so Roger, Stigma, basist Mike Gallo, njegov brat in bobnar Steve Gallo ter kitarist Joseph James, če se ne motim, pokazali, kaj je pravi newyorški hardcore. Videl sem že Sick Of It All, Madball in Biohazard, ampak le Biohazard so dejansko večji šus kot AF – vsaj meni. Za ostalih 200 ljudi, ki je od začetka do konca iz Orta naredilo repliko legendarnega CBGB's Club, so AF bili vse, kar so hoteli videti in slišati. Ljudje so se metali z odra, plesali, moshali, noreli, nekajkrat izvedli ogromni circle pit (in to – še enkrat poudarjam – v Ortu!) in pokazali, kaj je strast, kaj je hardcore for life! Bend je ves čas vračal entuziazem – Stigma s svojimi forami (zamislite si Joe Pescija v sceni iz filma Good Fellas: "Do I like a fuckin' clown to you?", vpraša kot špricer hladen Pesci, nato pa izbruhne v huronski smeh) in solažami, Mike, ki se je, kjer je le bilo možno, drl "New York Hardcore!", manijakalni tolkalec Steve, ki je tolkel huje kot bande v filmu Warriors, poskočni Joseph in seveda neustavljivi gigant Roger, ki se je kljub bolezni (vročina itd.) super izkazal. Bilo je neopisljivo. Igrali so vse od zgodnjih stvari a la Toxic Shock, Friend Or Foe ipd. do legendarnih United Blood in Crucified, posebej poudarek pa je bil na plošči Another Voice s komadi Dedication, Pride Faith Respect, I Live It!, Peace (ta je še posebej ubijal), izpustili pa niso niti komadov iz Warriors – Addiction, Warriors, Dead To Me, Black And Blue ipd. Velik užitek je bilo petje komadov a la Gotta Gotta Go in seveda nove himne For My Family, edino kar je motilo, je bila občasna velika utesnjenost ter to, da v Ortu nudijo folku pivo v kriglih, kar je kmalu precej nevarno, če le-ti padajo po folku. Pa tudi zvok bi lahko bil boljši, ampak nič ne de – HARDCORE LIVES!!!

Koncert je bil popolna zmaga, vendar ne gre brez idiotizmov – le-ti so se kazali v občasnih izpadih med skini in hardcoreovci (čeprav je vsaj navidez včasih že težko ločiti ene od drugih), posebno sranje pa je bila kraja mikrofona, ki je oškodovala organizatorja več kot dovolj. Fuck that – that is against what hardcore is all about. Če kdo ve kaj o tem, naj obvesti Skunkse. Pa še za zaključek: "You may take me out of the streets, but you can't take the streets out of me!" True till death ...

SORODNE VSEBINE:
11. 2. 2019Smrt / Britof / Grob / Galerija
28. 1. 2015Ransom Call / Galerija
12. 3. 2013Threshold / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija