Alaskan / The Canyon Observer

V zadnjih tednih se je mnogokaj izreklo in napisalo o koncertnih vtisih (v takšni ali drugačni obliki) in zato bom z uvodnimi besedami zavil v neko vmesno sfero, saj ne želim vnovičnega brstja sočnih cvetk. Koncerti kot družabni dogodki imajo, seveda poleg masažne radosti ušesnih bobenčkov, izredno velik pomen tudi za srečevanje znancev in nadgrajevanje družbenih stikov. Predvsem me zanima, koliko posameznikom so ti dogodki malone edini trenutki, ko se srečujejo z določenimi krogi znancev. Imam občutek, da je odstotek visok in mogoče se tega niti prav ne zavedamo. Tako pa ostaja ravno na plečah nas (obiskovalcev), da tega priložnostnega ugodja ne zanemarjamo. Ne želimo, da bi na koncu ostali brez njih, tako koncertov kot kvalitetnih (ne popularnih) bandov, ali še huje z grenkim obujanjem legend kot so na primer pred kratkim to počenjali s Tomom Lajevcem v komentiranju smučarskih skokov. Sedaj me nese že krepko iz začrtanega, zato tu sledi še misel, kaj pravzaprav naredi koncert 'dober'? Je samo to, kar se zgodi znotraj koncertne dvorane, od trenutka, ko bobnar prvikrat zaropoče in do zadnjega vzklika ter slepitve luči, ali mogoče na nadaljnji spomin zavajajoče vpliva tudi, kar se dogaja pred in po nastopih? V več mogočih smereh, scenarijih in končnih ovrednotenjih?
R.A.F.A.L.-ova najava koncerta pred časom me je razveselila predvsem zaradi dejstva, da bom lahko, po vseh spodrsljajih vse do sedaj, kočno le videl nastop The Canyon Observer in še to kot predskupino razbijačem pod imenom Alaskan. Ponedeljkov termin in predvsem popolna neznanka o slovenskem poznavanju Kanadčanov je s seboj prinesel nekaj skeptičnih misli o majhnem obisku. Se je pa slednje izkazalo za nepotrebno, saj je slovenska peterica že vzpostavila stas kvalitetnih koncertnih nastopov in s tem dober razlog za prihod lepega števila obiskovalcev, hkrati pa v nekakšnem post žanrskem oziru pri nas nimajo sploh nikakršne konkurence. Ura je verjetno stala nekje na razpotju med 21h in 22h, ko so The Canyon Observer le zavzeli oder, le Hopsy pa se je (tokrat z obuvali na svojih tačkah) postavil v linijo predodrskega prostora. Počasno vzpostavljanje atmosfere, alienska megla in na trenutke polžji stroboskop so kaj hitro zaobjeli publiko. Skratka dobro! Posebej je zanimiv konceptualni sklop pesmi, ki bo ob nekaj dodatnih izboljšavah odličen, zaenkrat pa ostaja le kot dober. Razlog? Vmesna umirjenost je bila na trenutke že malo predolgovezna. Je pa tudi smotrna omemba, da je od prvega EP-ja (Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me To My Knees) in nato do drugega (Chapter II: These Binds Will Set You Free ) ogromen kakovostni preskok: še vseeno pa nato dobim takšno koncertno presenečenje, ko so v živo izrazito impresivnejši.
Nastop Kanadčanov sem po takšnem uvodu pričakoval še z večjim veseljem, saj se lepe stvari morajo nadaljevati. No, po impresivnih izdelkih iz preteklosti (izvzemši samonaslovljeni EP iz leta 2009) so letos izdali tudi drugi dolgometražnik z naslovom Despair, Erosion, Loss. Prerano navdušenje je kaj hitro izpuhtelo. Slab zvok, posebej vokal, ki krasi njihove izdelke, je bil komaj slišen, pa tudi kitara je bila le nek obrobni zametek tistega, kar je moč slišati na njihovih izdelkih. Koncert nasprotij torej. The Canyon Observer so svoj material prikazali v boljši luči, kot je na platah (in seveda s samim občutjem nastopa), na drugi strani pa Alaskan v ravno obratni. In nasploh je bil njihov nastop mlačen, je pa nepoznavalcem banda še vseeno dogajalo. Trojica pa je ob koncu presenetljivo, kljub skoraj ničnemu glasu za dodatek, odigrala še dva dodatna štikeljca. Gromka je bila sicer lepo obiskana, koncertni večer je tudi nekako uspel in še končalo se je pred polnočjo, da je bila vsa raja zadovoljna. Zmagovalci pa so brez dvoma bili The Canyon Observer.