Amon Amarth / Hypnos / Paragoria

Kljub 4. maju je bil nedeljski koncert v ljubljanskem Kinu Šiška povsem v znamenju števila tri … Ne, ne bojte se, saj ne mislim resno, to bi bilo preveč enostavno in še bolj zguljeno. Je pa res, da so me dejansko presenetile tri stvari ob obisku tega koncerta. Kot prvo ob prihodu na balkon dvorane »izropana« miza z merchandiseom, kjer se med drugim ni prodajal prvenec edine slovenske zasedbe večera, Paragorie, kot glasbeno presenečenje so se nekaj minut kasneje izkazali ravno oni, tretje presenečenje pa me je obdajalo z vseh strani, z velikimi očmi navdušenja in občudovanja ter na ves glas. Kaj bi lahko to bilo? Publika seveda! Nedeljska publika je bila res »top shit«, elita od elite, primerljiva z vsakim drugim večjim evropskim mestom, na trenutke pa sem imel celo občutek, da ne spremljam koncerta Amon Amarth, temveč da stojim na bežigrajskem stadionu, na odru pa svoje zastave vihtijo giganti Iron Maiden. Toliko skladnega ploskanja, skandiranja, prepevanja in skakanja v živo nisem doživel od … Sploh se ne spomnim, kdaj sem doživel toliko navdušenih in nasmejanih obrazov na metal koncertu – razen seveda na Iron Maiden. Oči so se iskrile tako mladim zelencem, ki komaj spoznavajo metal glasbo, kot tudi starim in sivim dinozavrom, ki so svoje jakne in majice krasili z imeni bandov, ki so starejši od prvoomenjene skupine obiskovalcev, ter tudi na videz povsem običajnim gospodinjam in bodočim mamicam v kakšnem šestem ali sedmem mesecu nosečnosti. Metal pač ni samo sovraštvo, jeza, agresija, ubijanje in … No, saj poznate seznam. Metal je lahko tudi povsem enostavno ena sama čaga/gavda/party (beri: zabava). Točno tako, kot je komad Guardians of Asgaard napovedal pevec Johan: »And now our biggest party song of all times!« Pa nikar ne mislite, da se je zabava začela komaj takrat. Nikakor ne, zabava se je začela takoj ob prvih zvokih kitare in bobnov, adrenalin je iz ničle v trenutku prebil strop, publika pa je že med drugim komadom, naslovnim z aktualnega albuma Deceiver of the Gods, na polno grlo prepevala refren. Neverjetno! Amon Amarth so nizali en hit za drugim. Ne glede na podobnost posameznih komadov znotraj bandove diskografije, v živo vsi komadi izpadejo resnično kot party hiti ali himne, ki poslušalca takoj pritegnejo k miganju, petju in ploskanju. Smeh in veselje zagotovljena, o prepričljivosti izvedenega pa močno priča tudi samozavestna zasedba, ki za komadi ne stoji le zaradi ogromnih denarcev, temveč predvsem zaradi tega, ker v to, kar dela, verjame in v tem tudi uživa. In po čem to sklepam? Ko človek opazuje, kako najmanj 100-kilogramski, 40-letni Viking po odru poskakuje kot majhen razigran fantič v domačem peskovniku, pač ni moč govoriti o kakršnem koli šovu ali preseravanju. Fantje so se, kakor je Johan tudi sam večkrat ponovil, na odru zabavali. Ali je bil to dejansko njihov najboljši koncert celotne turneje ali le prežvečena floskula, o tem naj presodi vsak sam, definitivno pa se fantje v naši družbi niso dolgočasili.
Glasbeno so Amon Amarth dali zelo velik poudarek na zadnji album, v okviru diskografije pa se niso vrnili dlje nazaj v zgodovino kot do albuma Versus the World, s katerega so zaigrali uvodni Death in Fire že kot tretji komad nastopa. Predstavljeni izbor pesmi je dokaj dobro pokazal, da so Amon Amarth sčasoma sicer postali nekoliko manj deathmetalsko udarni (Destroyer of the Universe in podobni komadi so še zmeraj pravi rušilci) in bolj heavymetalsko melodični, a recimo Varyags of Miklagaard in Father of the Wolf ponovno dokazujeta, da band nikakor ni postal dolgočasen. Izredno nalezljive melodije so čisto prava zmaga za konzumiranje glasbe v živo – pa naj ima ob tem poslušalec dvignjeno pest ali rogove. In da ne pozabim: Amon Amarth so odigrali kar sedemnajst komadov v dobrih devetdesetih minutah, s čimer so se še dodatno distancirali od ostalih headlinerjev, ki menijo, da je šestdeset do sedemdeset minut v živo dovolj.
Setlista Amon Amarth: Father of the Wolf, Deceiver of the Gods, Death in Fire, For Victory or Death, As Loke Falls, Coming of the Tide, Guardians of Asgaard, Shape Shifter, Warriors of the North, Runes to My Memory, Varyags of Miklagaard, The Last Stand of Frej, Destroyer of the Universe, Cry of the Black Birds, War of the Gods, Twilight of the Thunder God, The Pursuit of Vikings.
Iz napisanega je po mojem mnenju več kot dovolj razvidno, da so Amon Amarth očitno zasenčili ostala nastopajoča banda, čeprav se noben od njiju sploh ni odrezal slabo ali imel premalo številčno podporo pod odrom. Domači Paragoria sicer niso igrali pred polno dvorano, a je bilo število obiskovalcev med njihovim nastopom glede na zgodnjo uro in relativno mlado ime death/thrash/groove metal scene dovolj veliko. Band se je predstavil kot mešanica različnih skupin, žanrov in glasbenih smeri, ki pa jih zna zapakirati v unikatno, tehnično dovršeno, strukturno kompleksno, avantgardno-privlačno podobo. Definitivno svetla luč slovenske metal scene na tem področju in pravi biser z vokalnega vidika.
Kot drugi band večera so pred že dobro napolnjeno dvorano nastopili češki death metal starci Hypnos. Poleg glasbe se je pevec Bruno množici prikupil še s kratkimi nagovori v slovenščini, je pa zasedba sicer na odru delovala precej bolj sigurno in samozavestno kot Paragoria pred njimi. Kitarista in pevec/basist so ves čas zavzemali različne kotičke odra, nagovarjali publiko in jo spodbujali k skandiranju in podobno. Resnično uspel izbor za predskupino.