V nedeljo, 15. decembra 2019, se je v Ljubljani odvil koncert v sklopu turneje Archspire Tech Trek Europe 2019, ki sem se ga veselila, že odkar so ga napovedali. In več kot očitno je bilo to veselje množično deljeno – po vstopu v Orto Bar sem najprej pred okencem z vstopnicami naletela na vrsto, ki se je sicer hitro premikala, nekaj korakov naprej pa se je delala gneča okoli stojala z izdelki skupin. Skupine so se nato skoraj do minute natančno, kot je bilo napovedano, zvrstile na odru.
INFERI (ZDA, tehnični melodični death metal)
Odigrano:
1. Cursed Unholy
2. Thy Menacing Gaze
3. The Promethean Kings
4. Behold the Bearer of Light
5. Destroyer
Inferi, ki je kot prva skupina štartala ob 19.30, je takoj na začetku koncerta poskrbela za ogrevanje občinstva. To je že pred njihovim nastopom dobro zapolnilo prostor pod odrom in čakalo na začetek.
Glede na izvajane pesmi morda preseneča njihov izbor, saj bi pričakovala, da bodo, glede na to, da so letos na novo posneli enega izmed starejših albumov – The End of an Era | Rebirth, temu pri kreiranju setliste dali večjo pomembnost in z novega albuma uporabili kakšno pesem več kot samo Cursed Unholy. Lepo bi bilo slišati na primer The Warrior's Infinite Opus s konkretnim solom bas kitare, ki ga v stari izvedbi ni bilo. Pri novi zasedbi skupine je za eno večjih prevetritev namreč poskrbela prav okrepljena vloga bas kitare, ki pa se je pri poslušanju v živo ni dalo ločiti od ostale glasbene podlage. Kot da bi bila preglašena z vsemi ostalimi instrumenti.
Pri Inferi je zanimiv njihov dvojni vokal, vsak od teh s svojo barvo in višino. Pevčev histeričen način petja v višjih tonih dopolnjuje kitarist Malcolm Pugh z globokimi renčavimi vokalnimi vložki, kar doda vokalno raznolikost. Besedila so bila z izjemo »I am the one they call Destroyer« nedoločljiva.
Člani skupine so v nastop vidno vložili veliko energije, ki se je zlahka prenesla med publiko – Andrew Kim je ob igranju skoraj ves čas vrtel z lasmi, pevec Steve Boiser je z rokami vztrajno dirigiral, publika pa se je odzvala na vsako njegovo pobudo za vzklikanje. Po 30 minutah je skupina v energično nabitem vzdušju z nastopom zaključila.
VULVODYNIA (Južna Afrika, slamming brutal death metal)
Odigrano:
1. Feast
2. Mob Justice
3. Famine
4. Born into Filth
5. Nyaope
6. Psychosadistic Design
7. Reclaim The Crown, Part I: The Burning Kingdom
8. Drowned in Vomit
Ob 20.15 je oder zavzela južnoafriška Vulvodynia, ki jo je med odmorom prisrčno namigujoče napovedala Totova pesem Africa. Zasedba je igrala brez kitarista Luka Haarhoffa, ki pa ga že kar redno nadomešča Lwandile Prusent.
Nastop se je pričel z uvodom letošnjega albuma Mob Justice – Feast, ki je kot tudi že na albumu napovedal pesem Mob Justice, kar je publiko pod odrom zopet spravilo k vzklikanju, seganju rok kvišku in intenzivnemu headbanganju. Slednje je bilo najbolj izrazito pri Famine, kjer so težki basi in ritem kar avtomatično vodili h gibanju. Pri Reclaim The Crown, Part I: The Burning Kingdom se je izoblikoval tudi mosh pit, še posebej pri tej pesmi pa je bilo mogoče slišati tudi razločen zvok bas kitare v ozadju.
Vokal Duncana Bentleyja navdušuje tudi v živo, saj vsebuje veliko različnih tehnik in efektov – od pig squeala do gutturala in vse vmes. Če je pri Inferi všečen dvojni vokal pevca in kitarista, je pri Vulvodynii všečen mnogoteri vokal v enem.
Kot šesto pesem tokratnega repertoarja so zaigrali Psychosadistic Design, pri čemer več kot minuto predstavlja odlomek sadističnega akta, nato pa se začne glasba, ki je z vložkom vseh članov skupine vred kričala eno samo energijo – še posebej gre omeniti Lwandila Prusenta, ki je prav aerobično poskakoval na odru.
Nastop so zaključili s pesmijo Drowned in Vomit, za katero so dodali, da je prva napisana in posneta pesem Vulvodynie, na koncu pa je Bentley pozval še k izvedbi wall of deatha, ki ga je mlajše občinstvo seveda rade volje izvedlo.
Vulvodynia je oder zapustila po 30 minutah, ki so minile kot v hipu.
BENEATH THE MASSACRE (Kanada, death metal)
Beneath the Massacre je skupina, za katero ne morem trditi, da jo dobro poznam. Njihov zvok je za moj okus malce preveč, lahko bi temu rekli, vojaški – vokal je statičen, melodija je bolj ko ne neobstoječa, ozadje je »huda nabitaža« in pesmi, priznam, med seboj niti ne razločujem. Tudi novo predstavljena pesem Autonomous Mind z albuma Fearmonger, ki naj bi izšel 28. februarja 2020 in bo prvi album po osmih letih, zvoka in duha skupine pri tem ne spreminja.
Navedeno na stran, skupina je na koncu pri meni poskrbela za največje presenečenje tega koncerta. Doživljanje njihove glasbe v živo je veliko prijetnejše kot na studijsko pripravljenih kreacij in tudi obiskovalci koncerta so se zadovoljno odzivali na glasbeno eksplozivnost, čeprav so bile nekatere sekvence čisto prehitre za tresenje glave v ritmu. Nekateri izmed obiskovalcev so se med nastopom natelovadili bolje kot v fitnesu, pri zadnji pesmi pa je nastal tudi mosh pit. Vokal se je ne glede na to, da so bila besedila še vedno neberljiva, slišal čisto in jasno ter izpostavljajoče ločljiv od instrumentov v podlagi. Z začetkom ob 21.05 so končali po 30 minutah.
ARCHSPIRE (Kanada, tehnični death metal)
Odigrano:
1. Involuntary Doppelganger
2. Human Murmuration
3. Rapid Elemental Dissolve
4. The Mimic Well
5. Relentless Mutation
6. Lucid Collective Somnambulation
7. Scream Feeding
8. Calamus Will Animate
9. A Dark Horizontal
10. Remote Tumour Seeker
Ob 22. uri so z nastopom pričeli Archspire, ki so mu dodali malce božičnega in Home Alone priokusa. Nastop so namreč začeli z eno izmed božičnih pesmi, ki je bila uporabljena v filmu Home Alone in jo od tedaj hote ali nehote povezujemo z le-tem, pred Calamus Will Animate pa so predvajali kratek odlomek streljanja iz tistega starega črno-belega filma, s katerim je Kevin v Home Alone prestrašil dostavljavca pic. Odrska scena je bila božično okrašena z darili, okraski, smrečico. Pozabili niso niti na palčke.
Vokal Olija Petersa je metalsko raperski in besedilno neverjetno hiter, s hitrostjo pa ne zaostajajo niti instrumenti. Njihov zadnji album Relentless Mutation je poln podrobnosti, različnih sekvenc in sunkovitih ustavljanj, kar tudi v živo odlično in enotno izpeljejo – na primer pri koncu A Dark Horizontal, ko sledi presek pesmi, je bil ta izpeljan kot bi ga odrezal. Omenjeni album so tokrat odigrali v celoti ter naboru pesmi dodali še Rapid Elemental Dissolve z albuma All Shall Align ter Lucid Collective Somnambulation in Scream Feeding z albuma The Lucid Collective.
Oli Peters je tekom celega nastopa na različne načine komuniciral s publiko: med tretjo in zopet šesto pesmijo je nad člani skupine posamezno pridržal luč z napisom »applause«, predstavil člane skupine na hudomušno sramotilen način, vabil že k tradicionalnem slikanju na koncertih, ki je nato potekalo pred zadnjo pesmijo in po njej, ter ves čas spodbujal k moshingu. Publika je temu razposajeno odgovarjala z neprestanimi mosh piti, če ne že na pobudo pevca, pa je pobudo prevzela kar sama in le-te ustvarjala skoraj ob vsaki (če ne že prav ob vsaki) pesmi.
Vzdušje je bilo čez celoten nastop izjemno energično in aktivno, potresavala je prav vsaka glava, vrhunec pa je bil dosežen s pesmijo Relentless Mutation, pri kateri je publika s pevcem odpela »Relentless Mutation, Relentless Mutatiooon«, kar pa je pri tem hitrostnem petju skoraj edinokrat, ko je občinstvo s pevcem dejansko lahko pelo. Bobni so med kitarsko solažo omenjene pesmi ritmu dodali »kovinski« prizvok, ki je nakazal božični pridih, po tem pa se je na odru pojavil še božiček (beri: oseba z božičkovo kapo na glavi) z napisom »mosh faster« ter v občinstvo vrgel eno izmed daril s scene.
Pevec je pred pesmijo A Dark Horizontal še naznanil, da jo posvečajo ostalim trem nastopajočim skupinam, po tej pa so z udarnim Remote Tumour Seeker koncert turneje Tech Trek Europe 2019 v Ljubljani zaključili približno ob 22.45.
Zaključek
Izbrani šopek nastopajočih skupin ter kipeča energija v dvorani Orto Bara sta bila ta večer izjemna. Koncert je bil po mojem mnenju eden boljših v zadnjem času, moje navdušenje v pričakovanju koncerta pa se je izkazalo za povsem upravičeno. Pohvala gre tudi organizaciji, ki je poskrbela za točnost napovedanega sporeda koncerta.
