REPORTAŽE

18. 7. 2002

Bang Your Head 2002

Balingen, Nemčija / 28. in 29. 6. 2002

Prejšnja leta je sezono velike trojice nemških festivalov, imenovano tudi Hard Union (Bang Your Head, With Full Force, Wacken Open Air), odprl With Full Force Festival, tokrat pa je ta čast pripadla heavy metalsko orientiranem Bang Your Head!!! festivalu. Lani se je prvič zgodilo, da sta na njem nastopila death (Six Feet Under) in thrash band (Kreator), letos pa je bilo nanj povabljenih kar nekaj thrash metal legend. Imena kot so Slayer, Saxon, Halford, Gamma Ray, Nightwish, Doro, Nevermore, Candlemass, Jag Panzer, če naštejem le nekatere, so vsekakor bila dobra garancija za še en odličen festival.
V Balingenu, ki je od Stuttgarta oddaljen približno uro vožnje, je bilo že v četrtek popoldne in še posebej zvečer pravo festivalsko vzdušje, ki smo ga izkusili seveda tudi mi. Lanska šola nas je izučila, da je veliko pametneje priti v četrtek, kot pa po celi noči vožnje v petek zjutraj, tik pred začetkom. Kar hitro pa so se uresničila predvidevanja, da bo na festivalu poleg glasbe v ospredju tudi nogomest, kajti dan po zaključku festivala je Nemčija (neuspešno) igrala v finalu Svetovnega nogometnega prvenstva. Tako smo cele tri dni poslušali, pa naj bo to v kampu, na cesti, med nastopi: »Finale, finale, oooooo«.
Kljub glasni glasbi in pivu smo bili v petek ob pol enajstih pripravljeni na akcijo! Za otvoritev festivala in budnico so poskrbeli ameriški power metalci Rival. Glede na zgodnjo uro in dejstvo, da so še zelo neznani, se je pod odrom zbralo lepo število headbangerjev, ki so začeli ogrevati svoje vratove, dlani, glasilke. Rival so korektno opravili svoje delo, publiko pod odrom so ogreli, ostale zbudili, bili pa so tako glasni, da so zbudili tudi samega »zmaja«. Naslednji so bili namreč na vrsti prvaki italijanske simfo-power scene Rhapsody in v ozadju odra se je dvignil »mighty dragon«. Nekaj tehničnih težav je botrovalo kasnejšemu začetku, nato pa je glede na krajši igralni čas (50 minut) sledil še presenetljivo dolg uvod. Kakšne posebne energije in živega občutka Rhapsody skozi ves nastop niso pričarali, saj nasneta simfonika in back vokali tega nikakor ne prinašajo. Vendar so s hiti kot Knightrider Of Doom, Emerald Sword, March Of The Swordmaster, Wisdom Of The Kings, The Village Of Dwarves, Holy Thunderforce in Dawn Of Victory, svoje zveste fane le spravili v gibanje in dobro voljo.
Da »zmaj« nima nobenih možnosti, da bi s heavy metalskega trona spravil »orla«, so najprej pokazale legende ameriškega heavy metala Jag Panzer, nato pa seveda še evropskega, Saxon. Jag Panzer so že lani v Wacknu zelo navdušili, tokrat pa še enkrat dokazali, da so v živo med najboljšimi. Celoten nastop Jag Panzer, še posebej pa izvedba Iron Eagle, je bil prvi pravi vrhunec festivala. Ves band je bil divji, poln energije, ki se je preselila med odlično razpoloženo publiko. Harryjev vokal in celoten nastop je bil naravnost fantastičen, enako pa velja tudi za solo kitarista Chrisa Brodericka. To so solaže! Poleg Iron Eagle so se v njihovem repertoarju znašle še klasike (tako novejše kot starejše) kot recimo Chain Of Command, Take To The Sky, King At A Price, Black, Generally Hostile in Future Shock.
Kot naslednji bi morali nastopiti ameriški power progresivci Symphony X, ki pa so morali zaradi zdravstvenih težav pevca Russella Allena tik pred zdajci svoj nastop odpovedati. Res neverjetno smolo z nastopajočimi so letos imeli organizatorji, o čemer boste več zvedeli v nadaljevanju. Sedaj se raje posvetimo njihovi zamenjavi, legendi nemške glam/hard rock scene, Bonfire. Ti se še vedno držijo recepta, po katerem so v osemdesetih mladoletnice padale v nezavest. Na odru so pokazali nemalo živahnosti in odlično izpeljan nastop, kar je med publiko zasejalo zelo dobro vzdušje, ki ga je pevec še podžigal z nedeljskim nogometnim finalom. Nad njimi je bil zelo navdušen tudi naš zagreti glamer.;)
Ker je njihova oprema ostala na letališču, so bili Candlemass prestavljeni na soboto in tako zamenjali termin z ameriškim kultnim bandom Titan Force. To je band Jag Panzer pevca Harryja Conklina in treh bratov Flores, ki je v prvi polovici devetdesetih izdal dva albuma, nato pa izginil z »zemljevida«. Harry je moral tako v kratkem času še drugič na oder, v bistvu tretjič, saj so Titan Force prejšnji večer nastopili že na ogrevalnem koncertu v diskoteki WOM. Harry je še enkrat več pokazal izredne vokalne sposobnosti, zelo dobro pa so svoj posel opravili tudi ostali, kar je bilo vidno tudi med publiko, katero je s svojo pojavo na odru zelo zabaval simpatični, majhni basist.
Po koncu njihovega nastopa smo bili po urniku že zelo v zaostanku, tako da smo že začeli špekulirati, če kakšnega banda ne bo. In tako je tudi bilo. Organizatorji so sporočili šokantno novico o tem, da se je Overkill pevec Bobby »Blitz« prejšnji dan v Nürnbergu zgrudil sredi nastopa in da leži v bolnišnici. O Bobbyju so nato začele krožiti razne, tako obetajoče kot zelo slabe novice. Overkill so odpadli in na vrsti so že bili ljubljenci občinstva, Gamma Ray. Rebellion In A Dreamland, Dethrone Tyranny, Ride The Sky za začetek in zelo številčna publika je bila takoj v ekstazi. Da so Gamma Ray eden najboljših power metal bandov tudi na odru najbrž ni treba na veliko razlagati, to pa so v nadaljevanju s klasikami Land Of The Free, Man On A Mission, Somewhere Out In Space, Valley Of The Kings in komadi z zadnjega albuma Fire Below, Eagle in New World Order več kot dokazali. Kai Hansen, ki je bil tako kot ostali trije odlično razpoložen, pa je na odru povedal še nekaj zelo zanimivega, o čemer ste lahko že brali med novicami, lahko pa boste še v intervjuju.
Ob šestih je sledil band, ki ga nihče ni poznal, pa vendar je zavzel skoraj headlinersko mesto – Fozzy, ki ga je že skozi ves dan po prizorišču promovirala njihova maskota, prašič Arthur. Fozzy je band, v katerem poje wrestling superzvezda Chris Jericho, kitarista pa sta tudi znani producent Andy Sneap in Rich Ward (ex- Stuck Mojo). Band v glavnem igra priredbe heavy metal klasik iz osemdesetih, ima pa tudi nekaj svojih komadov (odigrali so le enega – Crucify Yourself). Njihov nastop je bil izredno zanimiv, publika pa je bila v začetku še v negotovosti in zadržana, ker ni vedela, kaj jih čaka. Stand Up And Shout (DIO) je predstavljal spektakularen začetek, sledili sta Eat The Rich (Motörhead), Stay Hungry (Twisted Sister), z »nogometnim vložkom« in Accept klasiko Balls To The Wall pa so Fozzy publiko dokončno pridobili na svojo stran. Odlično vzdušje se je ob Freewheel Burning (Judas Priest), Wrathchild (Iron Maiden), TNT (AC/DC) in Live Wire (Mötley Crüe) le še nadaljevalo.
Do konca prvega dne sta ostala še dva banda. Prvi so nastopili Nightwish, ki na Finskem z novim albumom Century Child rušijo vse mogoče rekorde. Čeprav je ta album v Nemčiji izšel štiri dni pred začetkom festivala, je ogromna publika že dobro poznala tudi nove komade. Z novim basistom Marcom Hietalo (ex- Sinergy) je band na odru veliko pridobil, kajti Marco je veliko aktivnejši kot je bil Sami, poleg tega pa je tudi zelo dober pevec. »Ledena lepotica« Tarja je bila kot vedno na odru zelo »vroča«, dobro razpoložena, da je bilo navdušenja polno tudi daleč okrog odra pa ni treba posebej razlagati. Kot vedno je bil Tuomas tudi tokrat zelo energičen za svojim klaviaturami, živahnosti pa ni primanjkovalo niti majhnemu kitaristu Emppu. Nastop so začeli z dvema novima komadoma Bless The Child in End Of All Hope, v nadaljevanju so sledile nekatere koncertne stalnice in še nekaj stvari s Century Child albuma. Po vrhuncu nastopa, Wishmaster, so se Finci kot prvi v petek vrnili še za dodatek, kjer so odigrali Sleeping Sun in Over The Hills And Far Away.
Set lista Nightwish: Bless The Child, End Of All Hope, Come Cover Me, The Kinslayer, Dead To The World, Sacrament Of Wilderness, Slaying The Dreamer, Forever Yours, Ocean Soul, Wishmaster / Sleeping Sun, Over The Hills And Far Away.
Nightwish bodo morali za mesto headlinerja na tem festivalu imeti za sabo še nekaj več odrskih kilometrov, zato pa teh nikakor ne primanjkuje živim legendam heavy metala, Saxon. Ti so tako kot lani v Wacknu zopet dokazali, zakaj jim organizatorji festivalov zasluženo dodelijo mesto glavnega banda. Njihov legendarni »eagle show« je bil nedvomno vrhunec prvega dne, mirno pa lahko rečem, da kar celotnega festivala. Ne samo Biff, ki je bil v odlični vokalni formi in je v smešni nemščini vseskozi komuniciral z ogromno publiko in napovedoval zmago Nemčije s 5:3, tudi ostali so bili na odru naravnost fantastični. Scensko je bil njihov nastop prava paša za oči. Poleg orla, ki se je spustil na oder najprej pri Eagle Has Landed, nato pa še v dodatku pri Wheels Of Steel, so oder krasile izredno lepe grajske kulise, ki jih je organizator postavil posebej za njih. Z zadnjega albuma so odigrali dve pesmi, z Metalhead albuma Conquistador z obveznim odličnim solom bobnarja Fritzy Randowa, ostalo pa so bile same klasike; od 747 – Strangers In The Night, Backs To The Wall z njihovega prvenca, preko Power And The Glory in ostalih do Princess Of The Night, s katero so zaključili redni del nastopa. Seveda je navdušena publika želela še dodatek in sledil je še famozen zaključek s Crusader, Solid Ball Of Rock, Wheels Of Steel in Denim And Leather. Koncert Saxon je dveurna perfekcija, ki je ne sme zamuditi noben pravi heavy metalec!
Set lista Saxon: Prelude To War (Intro), Killing Ground, 747 – Stangers In The Night, Court Of The Crimson King, Dallas 1 p.m., Backs To The Wall, Motorcycle Man, The Eagle Has Landed, Forever Free, Power And The Glory, Conquistadors-drum solo-Heavy Metal Thunder-Conquistadors, Strong Arm Of The Law, Princess Of The Night / Crusader, Solid Ball Of Rock / Wheels Of Steel, Denim & Leather.
Saxon so končali ob 23.00, a petkovo dogajanje v Balingenu se s tem še zdaleč ni zaključilo. Največ ljudi je zavilo v bližnji šotor, kjer se je skoraj do jutra vrtel heavy metal, nekateri so to počeli pri šotorih, nekateri pa so odšli v diskoteko WOM, kjer so okoli polnoči nastopili Shadow Keep, nato pa še Falconer.

V soboto se je vse skupaj s S.A. Adams začelo že pred deseto, kar je bilo za nas še prezgodaj in smo Američane ob prebujanju, zajtrku in umivanju poslušali v kampu. Ker so igrali le dobrih 20 minut, nam pa to ni bilo dovolj za vsa jutranja opravila, smo na prizorišče prišli ob koncu nastopa španskih folk metalcev Mago De Öz. Njihov nastop je spremljala kar številna publika, ki je bila verjetno podobna kot prejšnji dan pri Rhapsody. A glede na odziv so Španci prisotne bolj navdušili kot prejšnji dan Italijani.
Ob enajstih so s thrashiranjem začeli Tankard, ki letos praznujejo svojo 20. letnico. »20 let Tankard, kar pomeni 20 let brez uspeha,« je vse pozdravil frontman Gerre. Ker fantje ob taki uri ponavadi še spijo, so na oder prišli kar v pižamah! Tako smo lahko občudovali ogromni Gerrejev trebuh, ki je gotovo najlepši med vsemi metalskimi. Kljub temu je bil nastop kraljev pivskega metala zelo divji (Gerre je nekajkrat skoraj izgubil spodnji del pižame) in publika se je dokončno zbudila ob klasikah kot so Alien, Chemical Invasion, Maniac Forces, Space Bier, Freibier, Kings Of Bier, takoj pa smo se vključili tudi v Rectifire, komad z njihovega novega albuma B-Day.
Nekoliko nehvaležno nalogo so imeli Vanden Plas, ki so nastopili kot naslednji. Ker Symphony X niso prišli, so bil tako edini progresivni band, ki je moral zadovoljiti apetite heavy metalcev in thrasherjev. Vseeno so svojo nalogo zelo dobro opravili, da je bila publika vseskozi aktivna, je poskrbel dinamični vokalist Andy Küntz, pa tudi kitarist Stephan Lille, kateremu poškodba roke ni povzročala nobenih težav. V štiridesetih minutah so odigrali šest komadov: Push, Iodic Rain, Cold Wind, Healing Tree, Free The Fire in za konec seveda njihovega najbolj znanega, Rainmaker.
Ker so nemški thrasherji Paradox čez noč ostali brez večine članov, so namesto njih nastopili švicarski melodični hard rockerji Shakra. Band je predstavil novega pevca Rick Foxa, mi pa smo se v glavnem prestavili v senco, kajti malo počitka pred nadaljevanjem ni škodilo. Švicarje si je ogledalo lepo število ljudi in kot je bilo videti, so ti kar uživali.
Za večino »normalnih smrtnikov« je druga ura popoldne čas za kosilo oziroma počitek po njem, na kar pa se je zelo veliko ljudi v Balingenu požvižgalo in se raje odpravilo na »črno mašo«, ki so jo vodili povratniki, legende doom metala, Candlemass z Messiah Marcolinom na čelu. To je bil eden najbolj pričakovanih nastopov festivala in tudi eden najboljših. Messiah Marcolin je navduševal z mogočnim vokalom, izjemno energičnim nastopom, tudi znanjem nemščine in ni ga bilo gledalca, ki ne bi užival ob izvrstni izvedbi njihovih klasik kot so Mirror Mirror, Samaritan, At The Gallows End, Under The Oak, Solitude in Crystal Ball. Zagotovo je to eden najbolj uspelih reunionov v zadnjih letih!
Po koncu »maše« se je publika pod odrom dodobra zamenjala, kajti na vrsti je bil nemški power metal paket z Iron Savior in Rawhead Rexx. Prvi so nastopili Iron Savior, katere je lani zapustil Kai Hansen. Band se kljub temu ni odpovedal trem kitaram na odru in tudi uglednemu gostu, kajti ob Pietu Sielcku in »Pieselu« je brenkal še Rebellion, bivši Grave Digger kitarist Uwe Lulis. Ta je bil tudi najbolj aktiven med vsemi in prav malo več dinamičnosti, energičnosti in kontakta s publiko smo pogrešali ob njihovem nastopu. Frontman Piet bi se lahko malo zgledoval po prijatelju Kaiu. Drugače je band odigral veliko komadov s pred kratkim izdanega albuma Condition Red: Titans Of Our Time, Protector, Condition Red, Mindfeeder in Warrior, ki jih je publika kar dobro sprejela, manjkali pa niso tudi starejši, bolje poznani Atlantis Falling, Iron Savior/Watcher In The Sky, Coming Home in I've Been To Hell.
Presenetljivo dober termin so dobili, lahko rečem še vedno novinci v heavy metal sceni, Rawhead Rexx. Band ima za sabo en album, nastop na Bang Your Headu pred dvema letoma, lanskega v Wacknu ter turneji z Annihilator/Nevermore in Saxon. Zgleda, da so fantje v dobrih odnosih z organizatorjem. Nemci so se svojega dela lotili resno, bili so zelo aktivni, veliko je bilo pirotehnike, med komadom Rawhead Rexx pa je na oder v slogu Eddieja prišla tudi njihova maskota. Publika je najbolje sprejela priredbo Black Sabbath klasike Heaven And Hell in pa gostovanje Vicious Rumors kitarista Geoffa Thorpa, ki se jim je pridružil za zadnja dva komada, Vicious Rumors priredbi On The Edge in Abandoned.
Kdor je letos želel v živo videti Nevermore, je bila Bang Your Head praktično edina priložnost. Ker so trenutno brez drugega kitarista, jim je na pomoč priskočil kitarist legendarnih thrasherjev Testament, Steve Smyth. V središču pozornosti je bil seveda zopet Warrel, zelo aktivni so bili tudi ostali, presenetljivo veliko tudi kitarist Jeff Loomis. Warrel je od publike kot ponavadi zahteval mosh pit, deloma je bila njegova želja uslišana, a ni bilo tako divje kot lani v Wacknu. Pozna se, da je tu publika starejša kot tam. Med samim nastopom je Warrelu uspelo dva, tri fane spraviti na oder, ob zadnjem komadu, Ride The Lightning, priredbi Metallice, pa je na oder prišlo okoli 30 navdušencev, med drugim tudi Messiah Marcolin in Fozzy maskota Arthur. Najbolj pogumni so na koncu uprizorili pravi festival stage-divinga. Drugače pa so se Nevermore tokrat odrekli »baladam«, odigrali so le The Heart Collector, ostalo pa je bil samo šus: The River Dragon Has Come, Engines Of Hate, Narcosynthesis, Beyond Within, Sound Of Silence, Dead Heart In A Dead World, kot presenečenje This Sacrament s Politics Of Ecstasy, premierno pa so odigrali Enemies Of Reality (čisti fuckin' thrash!), naslovni komad s prihajajočega albuma, ki naj bi bil po Warrelovih besedah bolj v stilu Politics Of Ecstasy.
Da je strup v majhnih stekleničkah, je še enkrat več potrdila prva dama nemškega metala Doro. Le-ta prvotno ni bila napovedana za festival in je vskočila zadnji hip, potem ko je Magnum kitarista Tonyja Clarkina na Sweden Rock festivalu zadela kap. Organizator je napravil odlično potezo, ko je namesto Magnum uspel dobiti Doro. V črno-rdeče usnje oblečena je z izredno dinamičnim nastopom vseskozi skrbela, da je bila zelo številna publika v odličnem razpoloženju. Nemci so glasno peli njene klasike iz solo kariere in iz obdobja pri Warlock. Najbolj je zažgala All We Are, predstavila pa je tudi tri komade, I Always Live To Win, Fight in Chained, z novega albuma Fight, ki izide septembra.
Set lista Doro: Hellbound, Burning The Witches, I Rule The Ruins, Burn It Up, I Allways Live To Win, Metal Tango, Für immer, Hellraiser, East Meets West, Fight, All We Are, Chained, White Wedding, Ich will alles.
Nato naj bi z nastopom Halforda sledil eden vrhuncev festivala. Na to je kazala tudi ogromna množica ljudi, ki je nestrpno čakala nastop bivšega Judas Priest pevca in enega najboljših metal vokalistov vseh časov. Kar je sledilo v naslednji slabi uri je bilo eno največjih razočaranj, kar jih je večina prisotnih kdajkoli videla in si niti slučajno ni predstavljala; totalna polomija. Halford je prišel na oder dokaj nezainteresirano, začel nastop z dvema novima pesmima, ki ju je odpel, bolje rečeno zdeklamiral katastrofalno, sledila pa je ena največjih klasik, Painkiller, a v tako grozni izvedbi, da si je niti slučajno ne želite slišati. Podobno je sledilo tudi v nadaljevanju. Halford se je le pozibaval na mestu in bral (prav ste prebrali, Rob ne zna svojih besedil na pamet !!!!!!!), deklamiral besedila s telemonitorja, kontakta s publiko ni bilo nobenega, nobenega pogleda proti publiki, kaj šele pozdrava. Obupna sta bila tudi oba kitarista, ki se niti v sanjah ne moreta primerjati z dvojcem Tipton/Downing; kontakta skoraj nobenega, uigranost na psu, itd. Edina svetla točka je bila izvedba Judas Priest klasike The Hellion/Electric Eye, ki so jo odigrali na koncu rednega dela in kot se je izkazalo, celotnega nastopa. Ko smo vsi pričakovali, da se bo band vrnil za dodatek, je na oder z ene strani prišlo tehnično osebje, z druge strani pa so iz besne publike prileteli prazni kozarci in še kaj. Tako je bil njihov nastop še za 15 minut krajši od predvidenega. V dobro vseh na odru, še posebej pa Halforda samega upamo, da je bil to le slab dan.
Set lista Halford: Crucible, Hearts Of Darkness, Painkiller, Riding On The Wind, Cyberworld, Exciter, Resurrection, Made In Hell, One Will, Betrayal, Golgotha, Freewheel Burning, The Hellion/Electric Eye.
Na srečo so sledili še headlinerji večera, Slayer, tako da smo lahko bili sigurni, da ne bomo slabe volje odšli nazaj v kamp. Thrasherske legende so nastopile v najboljši postavi, torej z Daveom Lombardom za bobni. Po uvodnih komadih so zvok le nastavili tako kot se za Slayer spodobi – glasno, ostro in agresivno – in razgrajanje se je pričelo. Nastop je bil tisto, kar od njih vedno dobite, Arraya je bil razpoložen zelo dobro in je slemal kot nor, zelo aktivna sta bila seveda tudi Kerry King in Jeff Hanneman, medtem ko je Lombardo kot zmešan mlatil uboge bobne. Za ogrevanje so zaigrali Darkness Of Christ in Disciple z zadnje plošče God Hates Us All, nato pa je že sledila prva klasika War Ensemble. Prava norišnica se je začela s Postmortem, Raining Blood in Hell Awaits, z Die Bye The Sword niso izpustili niti prvega albuma. Intenzivnost na odru in predvsem pod njim je malo padla pri še dveh novejših komadih, a to je bilo le zatišje pred viharjem, ki je sledil s Spirit In Black, Dead Skin Mask in ostalimi klasikami do Chemical Warfare, s katero so zaključili svoj redni del. Seveda so se vrnili še za dodatek, kjer so odigrali še South Of Heaven in Angel Of Death. Zaključek s Slayer sicer ni bil tako spektakularen kot lanski z Dee Sniderjem, a vendar tega tudi ni bilo pričakovati. Agresivni, morilski nastop je minil brez pirotehnike in podobnih pripomočkov, a light show je vseeno bil »slayersko peklenski«.
Set lista Slayer: Darkness Of Christ, Disciple, War Ensemble, State Of Mind, Dittohead, Postmortem, Raining Blood, Hell Awaits, Die By The Sword, Born Of Fire, Bloodline, God Sent Death, Spirit In Black, Dead Skin Mask, Seasons In The Abyss, Mandatory Suicide, Chemical Warfare / South Of Heaven, Angel Of Death.
Kot že lani (in verjetno tudi prejšnja leta) je festival uspel v vseh pogledih. Organizator je še izboljšal nekatere stvari: recimo WC kabine so bile vseskozi zelo čiste, ob začetku ni bilo nobene vrste (ne tako kot lani, ko so na prizorišče začeli spuščati nekaj minut pred prvim nastopom in je bila gneča že ogromna), za odpovedi načrtovanih bandov tik pred zdajci je našel več kot dostojne zamenjave, na skoraj edino slabo točko (Halfordov nastop) pa ni mogel vplivati. Kljub temu, da je bilo popitega veliko piva, tega ni zmanjkalo, hrane (fast food) je bilo tudi dovolj, a za naše razmere ni bila ravno poceni.
Glede na odzive, ki smo jih videli v treh dneh, bi se z zgoraj napisanim strinjala velika večina zelo številčne publike. Se vidimo na Bang Your Head 2003!

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana