REPORTAŽE

7. 1. 2013

Barge To Hell 2012

Miami, Florida, ZDA – Nassau, Bahami – Miami, Florida, ZDA / 3.–7. 12. 2012
Avtor: Remi Cote

Moje ime je Remi in sem 43-letni fan metala iz Quebeca v Kanadi. V sceno sem vključen že blizu 30 let, imel sem različne založbe, še vedno vodim PRC Music (med drugim bande Negativa, Beyond Creation, Stalwart, Gorelust), leta 2003 sem odprl trgovino z nosilci zvoka, imenovano Profusion, ki sem jo prodal proti koncu 2011 … Živim za to glasbo, ta teče po mojih žilah. Poizkušal bom predstaviti idejo prvega Barge To Hell ter po dnevih prikazati življenje na ladji skozi oči oboževalca metala, ne novinarja, kar nisem in tudi nimam neke utvare, da sem. V bistvu nimam pojma, kako stvar dejansko izvesti. Prodajam in distribuiram glasbo, to počnem najbolje, tako da prosim za mero potrpežljivosti, če moje poročilo ni na nivoju člankov, ki jih lahko preberete v Terrorizerju ali Decibelu (ali Paranoid Webzinu, op. p.).
Ne vem točno kako in kdaj, ampak uspelo nam je preživeti križarjenje in se varno vrniti domov. Zakaj »uspelo preživeti«, se sprašujete? Sicer resda ni bilo cunamijev, letalskih nesreč ali katastrof razsežnosti Titanika, ampak kako greš lahko na tak dogodek, na katerem nastopajo nekatere od najboljših skupin na svetu, kjer si obkrožen s prijatelji, bari in pijanimi metalci, ne da bi tudi ti padel v element in se ga popolnoma napil? To je bil najboljši jebeni festival, kar sem jih obiskal! In to zaradi mnogih razlogov. Komaj čakam Barge To Hell 2! Jaz bom tam in tudi vi bi morali biti. Mater, morali bi iti skupaj!
Poleteli smo (jaz in šest mojih prijateljev) iz Montreala in pri priči je bilo jasno, da nas čaka zabaven teden, saj smo že na letališču (po tihem) povzročali kaos in se krohotali na ves glas – zabava v polnem teku, ob pol petih zjutraj. Po različnih telesnih pregledih, ki jih je na meni in mojem metalskem bratu Ericu izvajal prijazen in zgovoren možakar (recimo mu Dick), smo se končno vkrcali na letalo – smer New York ter nato Fort Lauderdale na Floridi. Poleteli smo 1. decembra, da bi uživali na soncu in plažah ter v vedrih piva pred križarjenjem – misija izpolnjena. Vsi smo imeli svoje trenutke ponosa.
Nestrpno smo pričakali dan D, 3. december, in se zbudili dovolj zgodaj za hiter kontinentalni zajtrk (kar pomeni mafini in žitni kosmiči) in tuš, preden smo dokončno odrinili proti pristanišču v Miamiju.

Tja smo prispeli z zasebnim kombijem. Pristanišče je bilo polno črnih majic in tatujev. Tam je bil Shane od Napalm Death s svojo bas kitaro in prtljago, fantje iz Krisiun so se ravno postavljali v vrsto za vkrcanje, Enslaved so se slikali s fani … Vedeli smo, da smo doma – ljubo doma, kdor ga ima.
Po vkrcanju in lociranju naših sob je napočil čas za raziskovanje ladje in spoznavanje sopotnikov. Exodus so bili na urniku kot prvi nastopajoči v Chorus Line Theater. To je res kul prostor, pravzaprav na celi ladji moj najljubši kraj za ogled koncerta – zelo udobni stoli, zvok je bil vedno odličen in pogled na oder je bil perfekten z vseh koncev dvorane.
Na žalost si je bilo nemogoče ogledati čisto vsak koncert, saj so nekateri bandi igrali istočasno na drugih odrih. Tako sem prvi dan pogledal Exodus (solidno, kot ponavadi), Soilwork (Dirk je bog, Speed je bil impresiven), malo Holy Moses, dobesedno na koščke so me raztrgali Enslaved (neverjeten koncert!), Sodom so uničili vse ob bazenu … A prav nič nas ni moglo pripraviti na nerealen, neverjetno super, prvi izmed dveh nastopov na tem festivalu mojega najljubšega banda s Poljske – Behemoth! Videl sem jih že ničkolikokrat in prisežem pri ženini glavi, nisem jih še videl takšnih. Zlo je dobesedno teklo po stenah okoli nas. Bilo je neverjetno, magično. Behemoth so daleč nad vsemi, kar se tiče odrske prisotnosti in natančnosti. Tekom koncerta so me večkrat ubili in ker sem v zadnjih dveh dneh spal vsega skupaj pet ur, sem se po njihovem nastopu odločil, da je čas za posteljo. V sobo sem odšel z nasmeškom na obrazu.

Drugi dan se je začel ob 10h z Artillery … ki pa sem jih izpustil, saj smo že čakali v vrsti, da se odpre trgovina z majicami. Ja, tako je, sem 43-letni otrok in potrebujem svoje dobrote. Na mojo žalost je bilo jebeno težko dobiti majice velikosti XXL. Nič od Behemoth, prekleto! Nič od Grave! Nič od Enslaved! Sem pa dobil super majico Possessed, kul majico Monstrosity ter majico in bejzbolsko kapo Barge To Hell. Življenje gre naprej … Po nakupih je bil čas za ogled Morgoth ob bazenu, ki so bili jebeno neverjetni, naravnost oboževal sem njihov nastop. Za njimi so mi rit zbrcali Loudblast, ki so bili, vsaj kar se mene tiče, prijetno presenečenje, saj nisem od njih slišal nič novega že od pamtiveka. Nato so Sacred Reich ubili vse. Zabavno je bilo gledati koncert iz bazena uživajoč skupaj s fanti iz Municipal Waste. Prepričan sem, da so se imeli tako dobro kot mi. Lepo je bilo po skoraj dvajsetih letih zopet videti Sacred Reich! V Spectrum Lounge sem si ogledal Necronomicon (kanadsko verzijo!), ki me ponavadi navdušijo. V živo sem jih videl že velikokrat in po mojem mnenju si zaslužijo ponoven uspeh, toda igranje na tem odru jim žal ni dalo te možnosti. Zvok je bil slab in nič se jih ni videlo, primarno zato, ker je bilo veliko ljudi (kar je sicer kul), poleg tega pa je bila pred odrom tudi pregrada, ki je kvarila vzdušje. Prosim, prihodnje leto odstranite pregrado, saj je nadležna in povsem nepotrebna. Za njimi so oder zasedli Brujeria, ki pa vsaj mene osebno niso kaj dosti navdušili. Naslednji koncert me je popeljal nazaj v šolske čase, saj sem si imel priliko ogledati Corrosion Of Conformity v originalni zasedbi, prav takšne, kot sem jih videl sredi osemdesetih v beznici v Montrealu. Popolna blaženost, bili so odlični. Čisto zlato za starega prdca, kot sem jaz. Še vedno pod vplivom Corrosion Of Conformity smo tekli do Chorus Line, kjer so bili na vrsti Napalm Death. Videl sem jih že ničkolikokrat, obožujem jih na smrt, ampak tokratni koncert je bil naravnost bolan, še nikoli prej nisem videl Barneyja tako jebeno intenzivnega. Set lista je bila neverjetna – odigrali so material z vseh klasik. Neverjeten nastop! Preskočili smo Mayhem in raje šli nekaj malega pojest, vrnili pa smo se ravno prav za ogled Sanctuary. Bili so tako dobri, kot da band sploh ne bi prenehal z delovanjem dve dekadi nazaj. Komaj čakam na nov album. Naslednji so ob bazenu igrali At The Gates, ki so imeli prav kul set listo. V Chorus Line so oder zavzeli Moonspell in tudi oni so imeli ubijalski nastop, po zvokih iz publike sodeč pa ima pevec precej »čuden« vpliv na gospodične. Poškilil sem k Municipal Waste v Spetral Lounge. Pevca se skoraj ni videlo, ker je preveč ljudi uživalo v jebeno solidnem koncertu. Ne razumem, zakaj band takega kova ni igral v večjem prostoru. Sepultura so bili naslednji na vrsti ob bazenu. Odigrali so nekaj odličnih pesmi, ampak … kaj pa vem … Pač nisem več njihov fan … Imel sem občutek, kot da gledam dober cover band. Tisti, ki ste videli Sepulturo v (skoraj) originalni zasedbi, me razumete. Naslednji na urniku za uničenje Chorus Line so bili Possessed, kar so tudi storili. Videl sem jih že sredi osemdesetih in bili so dobri, dvajset let kasneje pa so bili naravnost odlični. Vse, kar so igrali, je bila očitna klasika. Prav kul je bilo na odru ponovno videti Jeffa Bercero. To je bil tudi moj zadnji koncert za drugi dan, saj sem komaj še stal na nogah.

Tretji dan je bil prost dan našega dopusta. Zapustili smo ladjo ter se odpravili v Nassau. Odšli smo v najbližji Starbucks na Wi-Fi in več kot zasluženo kavo. Našli smo taksi ter skoraj umrli približno petindvajsetkrat na poti do plaže. Komaj živi smo poiskali primeren prostor za počitek. Vreme je bilo neverjetno, imeli smo se super. Navajen sem potovanja po jugu, kamor grem vsaj enkrat ali dvakrat na leto, vendar ne morem reči, da bi komu predlagal Nassau. Je nesramno drag, do turistov pa se obnašajo kot v mehiškem letovišču. In Mehika je mnogo cenejša. Naš voznik taksija nam je povedal, da je Michael Jackson prenočeval na otoku Paradise za 25.000 dolarjev na noč, jaz pa sem mu odgovoril, da Onkel Tom na ladji prenočuje zastonj.
Ob povratku na ladjo sem z belim peskom v večini telesnih odprtin tekel, da bi ob bazenu ujel band mojega novega prijatelja Andrewa – Monstrosity. Sram me je priznati, da še nisem imel priložnosti tega banda videti v živo, zato sem si ga zadal kot eno izmed mojih prioritet na ladji v pekel. Razočaran nisem bil! Solidni od začetka do konca, zmleli so vse pred seboj. So izjemni glasbeniki (Andrew! Pa imaš, sem omenil!) in po moje bi morali biti mnogo večji band. Če jih dobite priložnost videti v živo, to storite! Uspelo mi je ujeti par pesmi skupine Morgoth na malem odru v Spectrum Lounge in tudi oni so ponovno ubijali. Po hitrem tušu sem si, ponovno v Spectrum Lounge, ogledal Grave. Ubijalski set, tokrat pa je bil tudi zvok boljši. Ta band je jebeno zakon, novi album pa je odličen, tako da sem jih preprosto moral videti na ladji. Grave = bogovi. Zaradi njih sem se tisto noč počutil kot veseli mornarček. Uspelo mi je ujeti tudi Paradise Lost v Chorus Line. Njihov fan sem že od pamtiveka in v živo sem jih videl že nekajkrat, zato jih tudi tokrat nikakor nisem imel namena izpustiti. Prav tako sem si dan prej kupil lepo majico, tako da sem navdušeno in nestrpno čakal njihov nastop. Žal moram zapisati, da je bilo to moje glavno razočaranje križarjenja. Ne bom se spuščal v detajle, ker ne maram blatiti bandov, ampak njihov koncert preprosto ni bil na nivoju, če me razumete. Totalno razočaran. Bom raje obdržal majico in se držal poslušanja albumov. Z veseljem sem si znova ogledal Sanctuary, ki so odigrali še en nov komad. Ponovno: komaj čakam njihov novi album, prepričan sem, da bo dober! Uspelo mi je ujeti tudi nekaj komadov banda Bonded By Blood, bili so dobri. Po koncertu sem spil še nekaj pijač, potem pa sem se odpravil proti postelji, ponovno zelo vesel, da sem tam.

Četrti dan naj bi bil brutalen in začel se je z velikim pokom s Solstafir, ki so bili ravno pravšnji band za začetek tega čudovitega dneva (verjemite mi, kakih Krisiun si zagotovo ne bi želeli ob 10h zjutraj … no, jaz bi si, ne pa vsi). Obožujem njihov zadnji album in so zelo kul za pogledati v živo. Oder izgleda kot njihov naravni habitat (za njih je nastopanje očitno lažje kot vožnja z jet ski! hehe, se oproščam, ne bom šel v detajle!). Bili so kot nalašč primerni za srkanje mleka in žvečenje glaziranega krofa na ležalniku ob bazenu. Od zdaj naprej sem bolj fan Solstafir kot kadarkoli prej. V Spectrum Lounge sem si ogledal Dark Sermon in moram reči, da so bili odlični! Niso ravno moj stil (moderni death metal s primesmi deathcora), vendar imajo ubijalsko odrsko prisotnost in zares intenziven nastop. Kar kul, vam priporočam, da jih raziščete. Nato sem tekel do bazena, da ne bi zamudil niti sekunde enega mojih najljubših bandov, božanskih Novembers Doom. Paul je bog, poje kot mojster! Izraz »solidno« ni niti blizu opisu neverjetnega nastopa tega banda. Imam vse njihove albume in znam vse pesmi na pamet, zatorej verjetno ni čudno, da je bil ta band eden izmed vrhuncev mojega potovanja Barge To Hell. Tako težki, tako temni! Odigrali so tudi odlično priredbo pokojnih Woods Of Ypres … naravnost magični trenutki. Ko bi vsaj igrali še dve uri. Neverjetno! Storil bom vse, kar je v moji moči, da jih še kdaj ujamem v živo. Po tem koncertu mi je uspelo ujeti Hackneyed, ki so bili kar kul, čeravno niso moj stil. Ujel sem tudi nekaj komadov od Holy Moses, ki so sicer imeli ogromno fanov na križarjenju, ampak jaz nisem ravno navdušen nad njihovo glasbo. So dobri glasbeniki in videlo ter čutilo se je, da v nastopu uživajo vsaj toliko kot njihovi fani pred odrom. Vsa čast za to! Za kratek čas smo šli v Johnny Rocket na burger (ta restavracija je odlična!), potem pa smo se vrnili v Spectrum Lounge na HeadCrusher. Ta band je, milo rečeno, zbrcal mojo rit – odličen band in odličen nastop. Glasbeno so podobni At The Gates, zmešani z nekaj stare dobre Sepulture, vsekakor zelo napeto. Preverite jih! Ob pol treh popoldne sem se odpravil do bazena, da pogledam Rotting Christ. Imeli so dober nastop, prav tako pa jih je dobro sprejela publika. Sicer diskografija Grkov vsebuje tako hite kot komade za v pozabo, a moram priznati, da so na odru naredili res dober vtis. Vesel sem, da so bili tam, in svoje mesto na križarjenju so si več kot zaslužili. Zanimalo me je, kakšni so Vital Remains v živo, in ker nikoli nisem bil fan njihove glasbe, moram priznati, da nisem pričakoval veliko od njih. Bil sem presenečen, da so igrali v Chorus Line. No, še nikoli v življenju se nisem počutil tako neumnega. Kako za vraga v vseh teh letih nisem zaznal tega prekletega tornada?! Sram me je! Bil je neverjeten koncert od A do Ž! Pevec je po mojem skromnem mnenju na novo definiral izraz frontman. Zelo intenziven dedec, ki je že sam po sebi šov. To je bil naravnost odličen (temen in zloben!) trenutek mojega križarjenja in pravkar sem naročil njihova zadnja dva albuma, da se oddolžim. Jebeno super band!!! Z mislijo na to, da bi zamudil drugi nastop Possessed, nisem mogel živeti, zato sem se odpravil k bazenu, da preverim, če lahko presežejo svoj prvi koncert. Storili so več kot to, kajti drugi nastop je bil še boljši! Nadvse impresivno. Prosim, naj mi nekdo razloži, zakaj prekleto niso pri kakšni založbi, preko katere bi lahko sedaj brcali svet v rit? Za dobro metalske scene potrebujemo nov album Possessed, in to takoj! Povsem izmučen (v dobrem smislu) od koncerta, ki sem ga ravno videl, sem se odločil, da pogledam še Krisiun. Vedel sem, kaj lahko pričakujem od njih, in ni me presenetilo, ko so klali oder. Napet nastop, odličen zvok in odlični komadi odličnih ljudi. Imeli so dober koncert in ne vem zakaj, ampak meni se zmeraj zdijo boljši v živo kot na albumih. Ogledal sem si še en dober nastop Enslaved, ki so bili ponovno jebeno impresivni. Odšel sem v Spectrum Lounge na ogled Lock Up, žal pa je bilo preveč ljudi, zato nisem nič videl, pa še zvok je bil katastrofalen. Ta bar smrdi, kar se koncertov tiče. Jezen sem nase, ker jih nisem uspel ujeti v Chorus Line, ampak, jebiga, nemogoče je biti na dveh koncih ob istem času. Po dobri večerji in par pivih mi je uspelo ujeti nekaj komadov banda Havok. Ker sem si cel dan ogledoval bande, sem bil že precej izmučen, tako da sem potreboval premor. Odšel sem do svoje sobe, kjer sem na hitro skočil pod tuš, potem pa sem se odpravil na moj zadnji koncert tega križarjenja – drugi nastop Behemoth ob bazenu. Ponovno so bili nič manj kot fantastični! Zelo kul koncert, s katerim sem zaključil neverjeten teden ekstremnega metala. Kasneje je igralo še nekaj bandov, vendar so bili sami taki, ki sem jih videl že vsaj enkrat ali pa se mi jih zaradi preutrujenosti preprosto ni dalo gledati. Poleg tega smo morali naslednji dan ladjo zapustiti zelo zgodaj, zato smo se vsi odpravili v postelje v prepričanju, da smo dosegli zadane cilje.

Povzetek takšnega dogodka v le nekaj vrsticah je nemogoč. Zadovoljen sem s tem, kar sem dobil za svoj denar, a kar se mene tiče, nekaj stvari vendarle ni štimalo. Da se na takem festivalu da priložnost neznanim bandom, je super ideja, ampak da igrajo ob pol petih zjutraj je pa naravnost blesavo. Hotel sem si ogledati Kampfar ob bazenu, ampak ne ob petnajst do štirih zjutraj. Kdo pa hoče gledati Abiotic ob pol petih zjutraj? Druga stvar je Spectrum Lounge, ki sicer ni najboljša opcija za koncertno prizorišče, ampak ker ni ravno veliko izbire, predlagam, da se vsaj odstrani pregrado pred odrom. Morda pa bi lahko bandi igrali na tleh pred odrom in tako imeli več prostora, pa tudi gledalci bi si lahko nastope brez težav ogledali sede. Vem, da je logistika za takšen festival velik trn v peti, in na splošno gledano je vse potekalo v redu. Zamude so pač neizbežne na takšnih dogodkih, ampak poznam kar nekaj ljudi, ki so bili zelo jezni, ker so morali čakati dodatne dve do tri ure, da se je odprla trgovina z majicami. Mislim, ko je ladja izplula, smo bili vendar že vsi krovu, zakaj torej ne bi raje trgovine postavili en dan pred odprtjem? Ob teh kritikah se spodobi, da naštejem še nekaj plusov. Restavracije so bile odlične! Si utrujen in si želiš odpočiti v svoji sobi? Spal boš dobro, brez problema! Osebje je odlično in vljudno ter v pomoč na vsak možen način. Vkrcanje je potekalo gladko, izkrcanje je bilo še lažje. Celotna izkušnja mi je bila všeč, tako da sem se odločil, da grem tudi naslednjič. Če si želite stopiti v stik z menoj za prihodnje leto ali če ste bili tam letos in bi malo poklepetali, mi pošljite e-mail. Recimo kako o metalu in se vidimo naslednje leto!

Foto: Jean-Philippe Beaulileu

SORODNE VSEBINE:
30. 9. 2008Brutal Assault 2008 / Reportaže
30. 8. 2012Brutal Assault 2012 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
26. 8. 2015Brutal Assault 2015, 3. dan / Reportaže
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
9. 8. 2019
MetalDays 2019, 5. dan
Reportaža
8. 8. 2019
MetalDays 2019, 4. dan
Reportaža
7. 8. 2019
MetalDays 2019, 3. dan
Reportaža
6. 8. 2019
MetalDays 2019, 2. dan
Reportaža
5. 8. 2019
MetalDays 2019, 1. dan
Reportaža
17. 7. 2019
Combichrist / Terrolokaust
Reportaža
16. 7. 2019
Obscene Extreme 2019
Reportaža
10. 7. 2019
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019
KONCERTI & FESTIVALI
23. 8. 2019
Iron Reagan
Rock Town, Cordenons (Pordenone), Italija
23. 8. 2019
FMK Kunigunda: Noctiferia
Huda luknja, Velenje
23. 8. 2019
Metallica, Ghost, Bokassa
Olimpijski stadion, München, Nemčija
24. 8. 2019
Divlje Jagode, Norton
Kal pri Pivki
24. 8. 2019
Voltumna, Taste of Plague
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
28. 8. 2019
Hate, Beheaded
Viper Room Dunaj, Avstrija