Benighted / Dickless Tracy / Karnak / Vulvathrone / The Betrayal (12.5.2010)

Vsake toliko časa pride obdobje, ko je mesec prenatrpan s koncerti. Potencialne obiskovalce zasujejo študijske obveznosti, finančna kriza ali preprosto delo. Ker tu ne moremo govoriti o nekem velikem dogodku, za povrh pa grind scena ni na udaru, je bilo možno prešteti obiskovalce na prste oziroma je bilo prisotnih več članov skupin kakor pa obiskovalcev.
Koncert v dvorani Menze pri koritu na Metelkovi so odprli death metalski novinci The Betrayal iz Nove Gorice, ki so v slabe pol ure odpičili s hitrimi in brezkompromisnimi skladbami, brez kakršnihkoli corovskih vložkov, kjer je brutalnost poudarjena z breakdowni ali omiljena z melodičnimi solažami. Pri The Betrayal se vidi tisto navdušenje, pri katerem sumim, da fantje prebijejo večino prostega časa prav v prostoru za vaje. Skupina je vsekakor obetavna, seveda, če bo vztrajala pri nadaljnem delu in kakšni dodelavi skladb.
Vulvathrone poznamo že iz vsake luknje ali celo festivala. So skupina, ki se jim tudi, če bi se jim hotel, ni mogoče izogniti. Žal so tokrat nastopili brez basista, kar je vplivalo na krepko grenak priokus oziroma je celota delovala prazno in dolgočasno. Pomagale niso niti duhovite napovedi ter prašičji vokal kitarista Herman. Brez basista so Vulvathrone enaki poslušanju porniča na radiu, tako da naslednjič upam na boljše.
Italijanska skupina Karnak se je predstavila leta 2008 na Metal Manii. In že takrat ni pokazala nič posebnega, razen frizurice kitarista ter konstantnega »drkanja« po sedmi struni. Tokrat ni bilo nič drugače. Skladbe so bile enolične, brez duše. Kvazi tehnične solaže tudi niso imele nekega posebnega učinka. Kruljačina gor ali dol, a očitno moram priznati, da Italijanom death metal, s kakšno izjemo, ni pisan na kožo.
Dickless Tracy so imeli skoraj vlogo headlinerja. A pol ure je za Brežičane dovolj, ker začnejo preigravati material z demo kaset še pred časom Kučanovega predsednikovanja. Brez duhovitih napovedi tudi tokrat ni šlo, pevec / kitarist Tomislav se je šalil celo med skladbami s power metalskimi kriki ali Hetfieldskim jamranjem. Žal, nastop Brežičanov je bil porazen. Bobnarju Tegli in basistu Vrbi nimam kaj očitati, kljub temu da se Tegla rad hvali s svojim fušanjem, a ga je tokrat gladko prekosil Cepo, ki se mu ni ljubilo niti odpeti celotnih besedil, pa še kitari se ni posvečal kot bi se ji bilo treba. No, upam, da je Cepo imel le slab dan oziroma da ne bo več dan pred koncertom tako pretiraval z norenjem na študentskih igrah na Rožniku.
Francoski kvintet Benighted so eden izmed dokazov, da grind kot podzvrst metala ni dolgočasen. Vsekakor ne moremo pri grindu omeniti le Napalm Death. Pred kratkim so nam Finci Rotten Sound dali vedeti, da v tej zvrsti obstaja še veliko zanimivih ansamblov. Benighted se mi tu zdijo posebni; pa ne zato, ker prihajajo iz dežele plesnivega sira in vina, temveč v tem, kakšno razsežnost so dali grindu. Skupina je poudarjala skladbe z zadnjih dveh albumov Identsick in Icon, ki se odražata z za grind netipično dolgimi skladbami s tehničnimi in melodičnimi pasažami. Obenem je njihova glasbana na trenutke delovala precej kaotično, a ne tako kot pri Cephalic Carnage, temveč bolj nadzorovano. Peterica je kljub majhnemu obisku dala vse od sebe. Nastop je bil neverjetno energičen, vsak inštrument je prišel do pravega pomena; kitarista sta pokazala kar nekaj spretnosti s soliranjem, basist je imel tudi kakšen solo vložek, bobnar pa je tipično blastal vse povprek. Edino pevec je deloval, kot da hoče malo preveč kombinirati, tako da je po vsem kaotičnem kričanju in kruljenju prevladalo prašičje »cviljenje«, kar je delovalo nekam izgubljeno. A to je edino, kar je bilo na včasih moteče. Peščica je skupini izrazila spoštovanje s stalnim moshanjem po dvorani Menze.
Za Benighted bi bilo po tem kar so pokazali najbolj ustrezno, da bi se nedavno predstavili prav z Aborted in Rotten Sound, ker enostavno spadajo v tak sklop mednarodno priznanih skupin.

Primož