Bonecrusher Fest 2011

Po uspešnem lanskoletnem Bonecrusher festu se je odvil še drugi. Žal ne s tako množičnim obiskom. Kljub temu je sam Bonecrusher, kar se tiče nabora skupin, mnogo bolj pristen kot Never Say Die Tour, na katerem vedno bolj prevladujejo emo skupine. Na koncertu, ki se je odvil v Kinu Šiška, so prevladovale večinoma death metal skupine s kakšno black in thrash metalsko izjemo.
Prvi so na oder stopili mladi španski thrasherji Angelus Apatrida, ki si jih je ogledalo toliko ljudi, da bi jih lahko preštel na prste. Španci sicer pičijo soliden thrash, vendar zveni po vseh novih in starih thrash skupinah njihova glasba tisočkrat prežvečena. In tudi če je glasba agresivna, vokal pa posnema Jamesa Hetfielda, se bo za skupino zanimalo le tistih nekaj zagrizenih podpornikov te podzvrsti. Po dvajsetminutnem ogrevanju Angelusov je bil čas za nekaj bolj modernega, brutalnega in tehničnega. Na oder so stopili Burning The Masses, ki so (na srečo) zamenjali angleško deathcore zasedbo Annotations Of An Autopsy. Burning The Masses napram lanskoletnemu koncertu Suffocation niso naredili dobrega vtisa, za kar je kriva zamenjava treh članov. Vokal ni bil tako močan kot prej, bobnar se je ves čas trudil ostati v ritmu, basist pa je bil izposojen od Carnifex, vendar se je solidno odrezal. Kitarista sta pokazala precej znanja pri soliranju, a žal so imeli na razpolago premalo časa, obenem pa je bil tudi izbor z obeh albumov precej neustrezen.
Slab vtis Burning The Masses smo si lahko popravili s Fleshgod Apocalypse, ki so v zadnjih letih Slovenijo obiskali že prevečkrat in zato so mnogi naveličani poslušanja skladb z enega albuma ter EP-ja. Za Fleshgod Apocalypse je treba priznati, da res »šopajo« intenziven death metal, ki privlači predvsem oboževalce brutalnega death metala, vendar se po nekaj skladbah izkaže, da je skupina kljub vsej hitrosti in zahtevnim solažam dolgočasna. Za posladek je skupina postregla še priredbo At the Gates, Blinded By Fear, a žal je prišla zaradi konstantnih pedalov in blastov toliko do izraza kot prej odigrane avtorske skladbe.
Že v drugo se je na Bonecrusherju predstavila deathcore senzacija Carnifex, ki je v dvorano privabila večino obiskovalcev. V petinštiridesetih minutah je skupina odpičila svojevrsten death metal, ki ga krasi ogromno breakdownov, ki so bili za nekatere bistvenega pomena, da so lahko izvajali svoje akrobacije, ki delujejo kot kombinacija umetnostnega drsanja in raverskega mahanja (oziroma obiranja sadežev z vej in po tleh) z rokami. Carnifex so večinoma poudarjali skladbe z zadnjega albuma Hell Chose Me, vendar so odigrali tudi kakšen stari hit, poln breakdownov. S skladbo Hell Chose Me so Carnifex zaključili svoj brutalni nastop in s tem tudi zadovoljili marsikaterega oboževalca, medtem ko so mnogi še čakali na glavni senzaciji, Keep Of Kalessin in Dying Fetus.
Keep Of Kalessin je bila edina skupina, ki plava v bolj black metalskih vodah. Za mnoge so Norvežani s svojim intenzivnim nastopom krepko pometli predhodno konkurenco, s tem, ko so tipičnim black metalskim riffom dodali kakšnega death metalskega ter kanček melodike. Rezultat je bil zelo dinamičen nastop, ki je obdržal obiskovalce do konca. Skupini lahko očitamo le izbor skladb, ki je preveč temeljil na zadnjem albumu Reptilian, medtem ko bi lahko odigrali vsaj kaj z legedarne Armade. No, upam, da se bo v prihodnje skupina odpravila na kakšno samostojno turnejo in se ustavila pri nas z daljšim setom.
Dying Fetus so bili več kot zaslužno headlinerji večera. Resda je nemška thrash scena s Sodom in Destruction pokazala, kaj pomeni močen trio, a treba je poudariti, da so Dying Fetus prav neverjetni pri tem, kako lahko trije člani ustvarijo takšno ekstremnost. Dying Fetus je publika sprejela odprtih rok. Prisotnega je bilo ogromno »čupanja«, med hardcore pasažami pa so padali mosh piti. Dying Fetus so se kot vedno izkazali kot tehnično podkovana skupina z izjemno natančnostjo (kljub kakšni majhni napaki). Kitarist John Gallagher in basist Sean Beasley sta ves čas skrbela za skupne tappinge in arpeggie, kar je za nekatere malce moteče, da bas nima kakšnih svojih linij, vendar ravno to dela Dying Fetus posebne. Obenem sta John in Sean priskrbela odličen vokalni napad, kljub temu, da bi John lahko začel delati na izgovorjavi, da bi se slišalo še kaj več kot pa »brii, brii, wiii, iii« vokali. Za popolnost ekstremizma je poskrbel bobnar Trey Williams, ki se je izkazal s hitrimi pedali in blasti ter različnimi ritmi. A za Dying Fetus je težko reči, da so kdaj imeli slabega bobnarja. V dobri uri so postregli s skladbami iz cele diskografije, oboževalci starega materiala so prišli na svoj račun s komadi Intentional Manslaughter, Eviscerated Offspirng, Grotesque Impalement ter legendarnim Kill Your Mother, Rape Your Dog. Verjetno ni potrebno poudariti, a Dying Fetus po dvajsetih letih obstoja vsem današnjim deathcore bandom dokazujejo, da so botri deathcora, ker so prav oni začeli vpeljevati hardcore v death metal.
Setlista Dying Fetus: Justifiable Homicide, Intentional Manslaughter, Shepherd's Commandment, Homicidal Retribution, Vengeance Unleashed, Descend Into Depravity, One Shot, One Kill, Evicarated Offspring, Your Treachery Will Die With You, Grotesque Impalement, Praise The Lord (Opium Of The Masses), Pissing In The Mainstream, Kill Your Mother, Rape Your Dog.
Bonecrusher je, upajmo, toliko uspel, da se bo vrnil naslednje leto z bandi, ki se ne ponavljajo vsako leto.