REPORTAŽE

30. 8. 2012

Brutal Assault 2012

Jožefova trdnjava, Jaromer, Češka / 8.–11. 8. 2012

Po lanskoletnem obisku obeh, Metalcampa in Brutal Assaulta, je bila odločitev za letos precej logična. Res je, da je na Češkem kdaj pa kdaj treba premostiti jezikovno razliko, da na vsakem vogalu ne srečaš znanca, s katerim takoj lahko letiš na pivo in da v bližini ni nobene reke ali jezera, kaj šele Soče. Vse ostalo, od piva in Čehinj, do muzike in organizacije, govori v prid »Brutalca«. Z mano se očino strinja okoli sto ostalih slovencev, ki so izbrali to pot. Avtobus iz Prekmurja, nekaj kombijev in osebnih avtomobilov iz sončne strani Alp je dopoljnjevalo narodnostno strukturo, v kateri so prevladovali Čehi, sledili so Poljaki in Slovaki, zaslediti je bilo nekaj Madžarov, včasih pa smo za šankom pili pivo z Angleži, Finci, Avstralci in celo z Urogvajcem.
Naša ekipa je združila prijetno s koristnim in se zavoljo turističnega postanka v Brnu ustavila en dan prej. Vse bi bilo lepo in prav, če nas ponoči ne bi našli Cigani in trem nesrečnikom ukradli denar in dokumente, fotoreporterju pa fotoaparat. Žal ste bralci zato prikrajšani za kvalitetnejše foto vtise, ki smo jih poskusili nadomestiti z nekaj telefonskimi posnetki.

Prvi dan festivala smo tako prišli nekam kisle volje, a prvi sprehod po lokaciji je sprožil festivalski duh, ki nas je spremljal do konca. Tako kot lani, je tudi letos na zapestnico čakala nepregledna nestrpna množica. Čeprav je imel tudi warm up dan nekaj dokaj zvenečih metalskih imen, pa sem raje žulil prve češke hmeljeve zvarke in se v chill-out šotoru sproščal ob šiši. Kot se za ogrevalni dan pač spodobi.

Drugi dan sem se povzpel pofirbcat na naravno tribuno in si tako nenamerno ogledal rusko Arkono. Za njih lahko samo rečem, da mi je žal, da odžirajo prostor precej boljšim bandom. Neposrečeno mešanje polke in metala mi nikakor ni šlo v glavo. Na srečo so jih nasledili General Surgery, tipični švedski death metal manijaki, ki so me zelo pozitivno presenetili. Njihova prepoznavna, močno okrvavljena oprava, ki se poda k imenu, jim odlično pristoji. V kratkih minutah smo vseeno dobili, kar smo iskali. V živo stvar še veliko bolj pride do izraza in tako servira zanimivo paleto zvočnih doživetij.
Po krajši pavzi nas je pričakala doza death/grinda, ki jo je z odra nudila all-star zasedba Lock Up, ki pa publike nikakor ni pridobila zaradi imen svojih članov, ampak zaradi glasbe, ki jo mojstri delajo. Shane Embury, Nick Barker, Tomas Lindberg in Anton Reisenegger so upravičili svoj sloves in nas niso pustili ravnodušnih. Pevčevi nagovori, v katerih je izkazal spoštovanje do ostalih bandov na festivalu in nasploh, so bili odlična motivacija za mosharje in headbangerje. Namesto odpadlih Deicide (razlog za odpoved celotne evropske turneje mi je žal neznan) so na oder stopili Brazilci Krisiun, ki so servirali tipični death metal s tipičnim nastopom. Ob prvih taktih smo se spogledovali, ker je z odra prihajal le medel zvok bobnov in basa. Nato je frontman Alex prekinil vse skupaj z jeznim »Cut the fucking intro!«. Ko ga je tonski mojster končno ubogal, je vse steklo kot je treba in koncert je minil brez nadaljnjih zapletov. Koncert je bil več kot soliden, a ob tem kar je sledilo, le sivo povprečje.
Ministry so definitivno band festivala, a tudi najtežje opisljivi. Ob prvih zvokih, ki so nas zadeli, so nas zabolela ušesa. Tako glasnega koncerta še nisem doživel in ga verjetno tudi ne bom. Najbolj občutljivi in firbcarji so hitro pobegnili na naravno tribuno oziroma na pivo, pripravljeni so si nadeli čepke, meni pa ni bilo nič jasno. Nenavajena ušesa so med prvim komadom Ghouldiggers razločila bore malo in neprijetna misel, da bo koncert polom, mi je švigala po glavi. Sledeči No W je že nekoliko popravil vtis, zvok se je nekoliko popravil, zato sem lažje zadihal. Rio Grande Blood in LiesLiesLies sta dodobra razvnela množico, ušesa so se nekoliko navadila na jakost, katere namen je kmalu postal očiten. Iz okolja izločiti vse šume in ostale občutke, razen tistih z odra, ponuditi zvočno in čutno ekstazo tistim, ki so jo pripravljeni sprejeti. Tako je ta koncert tudi najbolj kontroverzen na celem festivalu in temelji na principu sovraži ali ljubi. Jaz definitivno vzamem drugo. Občutki, ki so me spreletavali, so morda znani drogerašem, kajti zadnjih pet komadov (The Last Sucker, Psalm 69, N.W.O., Just One Fix in Thieves) je bila nekakšna porcija opojnih substanc. Alova pojava na odru je prav tako doprinesla k temu, njegovo brezbrižno obnašanje in skrajni cinizem sta prava izbira za podajanje sporočila Ministry. Brezhibna instrumentalna izvedba in nenaravni zvoki kitar so prav tako dodali svoje ter tako postavili previsoke standarde za vse, ki so jim sledili na tem in sosednjem odru.
Tako sem na Dimmu Borgir stal nekoliko brezbrižen, čeprav koncert ni bil tako slab. Žal se nova postava ne obnese tako dobro kot se je prejšnja, zvok klaviatur in matrice je bil pretih, tako da sem imel težavo z identifikacijo komadov, ki mi sicer sploh niso neznani. Shaghrath je s smešno pričesko in najslabšim vokalom do sedaj osmešil tud svojo karizmo, ki smo je bili vajeni nekoč. Zadnji band dneva so bili egipčansko obarvani Nile, ki so imeli odličen, a odločno pretih zvok, tako da se je zdelo, da igrajo nekje v ozadju. Zanimiva popestritev koncerta je bila zlomljena stopalka Georga Koliasa, ki je pol komada odigral z eno nogo, čeprav tega ni opazil nihče, dokler nam tega ni sporočil Sanders. Čakanje na novo stopalko nas je verjetno prikrajšalo za kakšen komad, a sekiral se ni nihče, pozna ura, lakota in žeja sta pač naredili svoje.

Dobra stvar večine trodnevnih festivalov je zgodnja ura prvih koncertov. Človek se zbudi, umije zobe in še pred zajtrkom oddrvi na dozo metala. Tretji dan so to bili Cattle Decapitation, ki šopajo veganski moderni death s primesmi blacka in še česa. Na žalost te zvrsti mešajo precej ponesrečeno, tako da smo nekoliko razočarano odšli na zajtrk in prvo pivo. Povsem druga zgodba so bili ne več neznani Warbringer, ki so še enkrat več odigrali tako kot znajo. Karizmatični pevec je zmačkane thrasherje pognal v moshanje in čupanje. Zvok na žalost ni bil na njihovi strani, čeprav se je glavnega kitarista razločilo odlično. Tako je lahko pokazal vse svoje odlično znanje kitare in dokazal, da je ta band eden redkih thrasherjev z zanimivi solažami.
Preskočili smo eno ali dve generaciji in se podali na starce Incantation. Ti so nam postregli z nekoliko pošasnejšim in morečim death metalom, ki mi ob zgodnji uri res ni prav preveč pasal. Namesto originalnega bobnarja, ki se bori z zlomljeno nogo, je vskočil Sam Inzerra, ki je tako kot vsi ostali postregel z natančnostjo in filingom. Po malce pavze sem na hribu spremljal Hatebreed, od katerih sem si pod odrom nadejal pravo norišnico. To sem dočakal le v določeni meri, HC se očitno spopada z nekoliko kriznimi leti. Nasledili so jih nekoliko bolj metalsko obarvani Municipal Waste, ki so pred tremi leti v Kranju poskrbeli za pravo razdejanje in bili nekako koncertni vrhunec nekdanjega Bazena (RIP). Seveda se festivalski nastop ne more primerjati s klubskim in kljub slabšemu zvoku so marsikoga pripravili do norenja pod odrom. Tudi na njem je bilo pestro, pevca je razmetavalo skoraj toliko kot za njim Barneyja. Tudi custom kitara s trupom v obliki MW logotipa je bila prava paša za oči. Municipal Waste fucked us up!
Takoj smo prečkali pot pod sosednji oder, kjer smo lahko že tretjič v treh dneh na basu videli Shanea Emburyja, tokrat v primarnem in najlegendarnejšem bandu Napalm Death. Verjetno vas je bolj malo, ki teh grindcore pionirjev še niste ujeli v živo, zato lahko samo rečem, da smo dobili to kar dobimo vedno. Odbite in razbijaške bobne, značilno bas distorzijo in Shanevo plešo, »nagravžen« scream in skorajda nerazpoznavno kitaro ter nečloveško razmetavanje forntmana Barneyja, ki nas je vmes nagovarjal z antivojnimi, antikorupcijskimi in antirasističnimi vložki, ki vsekakor niso naučeni. Seveda ni manjkalo klasik kot so Scum, You Suffer, When All Is Said And Done, Suffer The Children in Dead Kennedys priredba Nazi Punks Fuck Off.
Pofirbcat sem šel Amon Amarth, kjer pa sta me neznosna gneča in dokaj porazen zvok nagnala za šank in nato nazaj v ozadje. Johan je, tako kot vselej, domačinom pihal na dušo z nekaj češkimi besedami. Vokal je nekoliko pešal, solaže pa še kar ostajajo šibka točka kitaristov. Razen nekaj novitet je bila izbira komadov standardna, tako da fani niso pogrešali nobene viking death metal himne. Sledeči Machine Head so bili zame uganka festivala, kajti o njihovih koncertih sem slišal že nekaj deljenih mnenj. Na začetku me niso kaj prida pritegnili, tako da sem se nekoliko razočaran umaknil nazaj do šanka. Kmalu sem šel nazaj firbcat, kjer pa me je nekaj pritegnilo in sem začel bolj aktivno spremljati vse skupaj. Robb je vmes podal kar dolg govor o novem spotu, posnetem v Pragi, o Češki deželi, o MTVju in o združeni metal armadi. Zdelo se je, da mu publika je iz roke; kar je zaukazal, so vsi to storili. Odlična točka je bilo tudi metanje pijače v publiko, ki je več kot očitno pritegnilo nekaj poslušalcev. Res pozitivno presenečenje, Machine Fucking Head, do naslednjič!

Zadnji dan sem začel z ogledom belgijskih Aborted in njihove porcije brutal death metala moderne šole. Razgibani riffi in razločno tehničarjenje me je pritegnilo, čeprav mi grejo brezvezni okraski pri tovrstnih bandih pošteno na živce. Na mojem urniku bi po sicer malce daljši pavzi na oder morali stopiti Sodom, a smo zaradi neznanega razloga nanje morali čakati do skoraj tretje ure ponoči. Tako so jih nasledili Immolation, zadnja leta stalnica evropskih odrov. Band je več kot očitno dvoranski, tu v zraku ni bilo čutiti tiste temačne energije, ki jo slišimo s plošč. Tudi zvok ni bil na strani banda, čeprav so se fantje trudili in s svojo odrsko prezenco vsaj malo popravili vtis.
Ponovno smo se selili na sosednji oder, tokrat na Six Feet Under. Nepoznavalcem je bilo verjetno kaj hitro jasno kdo je na vokalu, Chris Barnes (ex- Cannibal Corpse) je namreč odprl s klasiko Stripped, Raped And Strangled, zaključil pa s Hammer Smashed Face. Vsekakor je bil plus koncerta publika, ki je definitivno prišla zaradi banda in ne zato, da bi slišala dva Cannibal Corpse komada iz ust bivšega frontmana. Množica, ki je norela, je bila opazno večja med komadi banda, ki smo ga gledali. Zvok in nastop sta bila vrhunska, Dredi so frčali po odru kot za stavo, ob pig squealih pa si človek ne more kaj, da se ne bi malce nasmehnil.
Kmalu smo zaplavali v malce bolj melodične vode, na oder so so stopili göteborški At The Gates. Še eni močni švedski pionirji in verjetno največji riff mojstri svoje in širše scene so pokazali, da definitivno niso za staro šaro, nasprotno, zlata doba banda morda celo šele prihaja. Frontman Lindeberg je še drugič (prvič pri Lock Up) razkazal svojo čepico in razpel glasilke. Nekoliko manj številčna, a vseeno precej aktivna množica je slišala odlično ozvočene band, ki je to noč brez dvoma pridobil nemalo novih privržencev.
Ob ravno pravšnji uri za wintercold black metal so se na odru z Abbathom »the rakovico« na čelu pojavili Immortal. Kaj hitro sem se umaknil nazaj na naravno tribuno, ker je vse skupaj šumelo vse povprek. Imam slab občutek, da to ni bila napaka tonca, ampak fušanje banda. Nekaj black metal zanesenjakov in nekaj mrtvo pijanih pijancev je vrtelo čupe, ostali so bolj kot ne nepremično ostali in s krivimi pogledi spremljali, kaj se dogaja. Letos je bila black metal zasedba že tako zelo šibka, potem pa se ti izneverijo še edini »true« predstavniki tega podžanra.
Še kar navdušen nad Ministry sem si zaželel še eno dozo industriala, tokrat v obliki Godflesh. S tem bandom se pred festivalom še nisem spoznal, ogledal sem si jih na priporočilo prijatelja. In ni mi žal niti malo, mešanica pozne ure, opitosti in utrujenosti so bili prava podlaga, da sem lahko sprejel senzacijo, ki jo sestavljata kitarist in basist/pevec. Nenavaden pogled na prazen bobnarski oder je dal vedeti, da nam v ozadju igra matrica. Vsekakor bi pionirja industriala še veliko bolje izpadla v intimnem klubskem vzdušju, kjer definitivno ne smete manjkati.
Za zadnji band festivala smo končno dočakali Sodom, predstavniki velikega nemškega tria, ki jim je pozna ura zelo odgovarjala. Razredčena publika je dajala vtis, da smo na dvoranskem koncertu, kar temu bandu brez dvoma pristoji. Očitno je mešalkarja premagal spanec, kajti frekvence so se med sabo močno teple, a to so pač Sodom, ki temeljijo na agresivnosti, ne čistosti.

Odpovedi
Z žalostno vestjo oznanjam, da o Deicide, Dodheimsgard in Heathen ne morem poročati, saj so vsak iz svojega razloga odpovedali turneje. Glena in kompanijo so nadomestili Krisiun, za avntagardne blackerje ne vem, ker nikjer ni bilo najave, Heathen pa, ne boste verjeli, Suicidal Angels. Ampak taka je pač moč narave, se bomo pa s temi bandi veselili kdaj v prihodnosti.

Prizorišče
Letos se je Brutal Assault malce razširil. Dodali so en dan (warm up je bil že uradni del festivala) in pa klubski oder, nekakšen ekvivalent drugega odra na Metalcampu, kjer poleg nekaj večjih imen undergrounda igrajo lokalni bandi. Za razliko od Metalcampa smo bili tukaj deležni zelo velikega metal marketa, ki so ga odlikovale nizke cene in odlična ponudba. Od raritet do stvari, ki jih mora imeti praktično vsak privrženec ekstremne glasbe. Sanitarije so bile, tako kot lani, redno vzdrževane, zelo čiste in založene, tuši so se vsako jutro spogledovali z neskončnimi vrstami, ki pa so popoldne izginile. Pred vstopom na glavno prizorišče so bili nameščeni WCji z ogledalom in umivalnikom, kar je verjetno razveselilo vsakega obiskovalca.

Hrana in pijača
Vsekakor smo bili razočarani nad festivalsko ponudbo piva. Ker je Budweiser očitno zakupil vse štante smo bili prikrajšani za vso konkurenco, česar posledica je bilo razredčeno in slabše pivo kot lansko leto. Pa smo več piva popili izven festivala, kjer je bila ponudba več kot pestra. Navdušen sem bil tudi nad gastronomsko ponudbo. Tako na prizorišču kot ob njem smo bili za ugodne cene deležni malodane gurmanskih užitkov, ki so jih ponujale češke jedi. Vrste za klobaso, nudule in še marsikaj, redko videni lastni kuhalniki in žari po kampu pričajo o tem, da nisem edini takega mnenja.

Ljudje
Brutal Assault po prijaznosti in ekipnem duhu premaga verjetno vse podobno velike evropske festivale. Prijazni in zabavni točaji, Jagermeister deklice, redarji in ostali delavci so poskrbeli, da nismo imeli občutka, da smo non stop nadzirani, čeprav so se cele dneve in noči po cestah vozili in sprehajali policisti. Ker je vse tako poceni in ker je prizorišče tako veliko, se skoraj vsi dan in noč nahajajo tam, torej največ za šankom, ker smo bili vsi prijatelji. Tudi tu se počasi prijemlje trend pustnih mask, ki počasi, a vztrajno zavzema večje evropske festivale.
Ljudje, pivo, organizacija in bandi so zopet prepričali, da se vrnemo še kdaj. Vsakdo bo našel kaj zase, od fruličarjev do metal/death corovcev, od thrasherjev do death in black metalcev, od industrialcev do stoner/sludgerjev in doomerjev. Na svidenje na naslednjem »Brutalcu«!

SORODNE VSEBINE:
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
7. 1. 2013Barge To Hell 2012 / Reportaže
26. 8. 2015Brutal Assault 2015, 3. dan / Reportaže
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
25. 7. 2019
Polikarpa Y Sus Viciosas, Ocaso, Grable
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana
26. 7. 2019
Tauerngold Festival 2019
Schwarzach Im Pongau, Salzburg, Avstrija
26. 7. 2019
Buka i Otpor Festival 2019
Jankomir, Zagreb, Hrvaška
27. 7. 2019
Adrestia, Adacta, Strategia Tensie
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 7. 2019
Metaldays aftershow: Queensrÿche, Firewind, Mirrorplain
Kino Šiška, Ljubljana
29. 7. 2019
Thou, Yautja
Feierwerk, München, Nemčija