Christ Agony / Panikk

Pomlad se je prestavila v marec, nato smo imeli aprila zimske razmere, aprilsko vreme nas že kar nekaj časa moči in hladi v maju, zato je treba delavski praznik, ki je že tudi zdavnaj izgubil svojo vrednost, proslaviti pač po metalsko. In kako naj bi to šlo drugače kot s koncertom. Ker se je ta zgodil ravno ob koncu praznikov, je bila glava drugo jutro med pripravami na delo še toliko težja. Za boleče in trde vratne mišice sta tokrat pod organizacijskim vodstvom Defenders of Metal Maribor v dvorani Gustaf poskrbela dva banda, in sicer Christ Agony s Poljske in domači Panikk.
Glavni razlog za obisk Gustafa so bili zame Panikk. S pred kratkim izdanim drugim studijskim albumom Discarded Existence so pri meni zbudili dovolj zanimanja, da sem si jih zaželel ogledati še v živo. Panikk so ga žgali dobre tri četrt ure, pri tem pa so se spretno sprehajali med prvencem Unbearable Conditions in že omenjenim aktualnim albumom, pri čemer moram kot skromen poznavalec njihove diskografije priznati, da nekih velikih razlik v živo resnično ni čutiti ali zaznati. Ker mi je Zavrženi Obstoj dosti bolj poznan, sem seveda tudi bolj užival med novejšimi komadi, od katerih me je v živo najbolje prepričala izvedba openerja Instigator of War. A ne me spraševati, zakaj, v tistem trenutku mi je pač najbolj ugajal. Dober zvok, ki bi sicer lahko bil malo tišji, je zagotavljal, da smo zelo dobro slišali vse clean dele, solaže in seveda tudi bas. Večja usklajenost med bandom in publiko je vladala pri gibanju, saj smo bili obiskovalci skorajda tako zelo statični kot četverica na odru. Največ energije in gibanja je po pričakovanjih pokazal vokalist in kitarist Gašper Flere, ki je tudi »šef« banda, medtem ko sta ostala dva kitarista bolj ali manj zakoreninjeno davila vratova svojih kitar. Sicer zaradi skromnega obiska nikakor ne morem trditi, da bi bolj dinamičen nastop spodbudil publiko k bolj energičnemu spremljanju koncerta, vendar vsaj za oko bi bilo primernejše malo več gibanja na odru, ki bi ga morda bili deležni, če ne bi prišlo do upravičenega izostanka drugega kitarista Jake Črešnarja in posledično zamenjave z nestalnim članom. Sicer pa je band trenutno v zelo dobri formi, zato zagotovo priporočam ogled nastopa v Novi Gorici ali Kopru, če bandu tudi sicer radi prisluhnete.
Povsem nepoznan pa je bil zame glavni nastopajoči band in tudi glavni krivec za to, da se je koncert začel s konkretno zamudo. Kje ali zakaj se je zalomilo (morda na meji?), me ni zanimalo, saj tudi pred koncertom trojici s Poljske nisem posvetil nobene pozornosti, da bi ugotovil, katero zvrst metala sploh preigrava. Navedba »black/doom« na plakatu mi je tokrat zadoščala. Med peščico obiskovalcev pa jih je dejansko bilo tudi nekaj, ki so band predhodno poznali in prišli samo zaradi njega v Maribor. A ta okoliščina me sploh ne preseneča preveč, saj se je metal Poljakov v primerjavi s tistim od Ljubljančanov izkazal kot dosti bolj razgiban. Sicer neutrudljivi Panikk na dolgi rok zvenijo klasično thrashersko monotono, medtem ko menja Kristusova Agonija tempo kot voznik športnega avtomobila prestave in pri tem posledično ponuja zelo raznovrstno, vendar zmeraj na black metalu osnovano razpoloženje. Starost in izkušnje, ki so jasno na strani Poljakov, pa so botrovali bolj samozavestni komunikaciji s publiko, ki je trud vedno znova rada nagradila z aplavzom. Christ Agony sicer niso bili deležni blazno številčnega obiska, vendar z odzivom redkih navzočih pa so bili pod črto zagotovo zadovoljni.