Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

29. 8. 2019

Črna Šagra: Dekadent / Grob / Chains

Igrišče za zadružnim domom, Pobegi - Čežarji / 16. 8. 2019

Šágra – narečni izraz slovenske Istre za vaško praznovanje, žegnanje. Po domače, vaška veselica. Zdaj ko smo vsi seznanjeni s tem izrazom, lahko nadaljujemo na Črno Šagro. In preden si nekateri desničarji fanatično začnejo nadevati bele rjuhe in koničaste kapuce, naj razjasnimo, da ta izraz nima nobene povezave z barvo kože. Ima pa jo z določeno »raso«, ki ji pravimo metalci. Kaj? Metalci na vaški veselici? Tako je! Črna Šagra je prikupna ideja, ki povezuje nasprotja. Zajema skoraj vse lastnosti teh praznovanj z eno izjemo. Namesto goveje juhe nam na odru strežejo črno enolončnico, začinjeno z nekaj ostalimi podzvrstmi, ki lepo sovpadajo. Po dveh uspešnih izvedbah se je dober glas hitro razlezel naokrog in čas je bil, da se tudi sam odpravim poveselit. Ta enodnevni festival se odvija na stičišču vasi Pobegi in Čežarji, le streljaj nad Koprom. Tudi letos je potekal v znamenju lokalnih dreves – po trti in oljki je zdaj nastopila murva. Ta naj bi včasih opravljala združevalno vlogo med vaščani, ko so iskali hladna zatočišča pred vročino. Tokrat so se pod njene krošnje prišli hladit Dekadent, Grob in Chains. (Marko)

Že takoj na vhodu nas je pričakalo prešerno vzdušje, saj so nas za prostovoljne prispevke nagradili z enim kratkim in srečko za zelo bogat srečelov. Ob vstopu na igrišče je prav tako delovalo vse po pravilih – dolg šank, vonj po kalamarih in ostalem pečenju, v zadnji polovici mize in klopi, med njimi in odrom pa »plesišče«. Kot prvi so nas na ples povabili Chains. V bistvu sta nas povabila, saj gre za duet iz Izole. A kljub majhnemu številu članov je oder vseeno deloval dobro zapolnjen s pomočjo sveč in lobanj, ki so še dodatno pripomogle k vzpostavitvi celotne atmosfere. Enako velja za zvok, ki je bil ves čas na vrhunskem nivoju. Če ne bi imel odprtih oči, bi težko verjel, da lahko bobni, kitara in vokal, obogaten z nekaj efekti, ustvarijo tako hipnotično stanje, ki ni in ni popustilo. Izjemno lepa mešanica starega doom metala z death rockom nas je utapljala v prijetni melanholiji, ki se je za spremembo nisem branil. Super uvodno dejanje skupine, katere nastop si bom v prihodnje zagotovo še kdaj ogledal. (Marko)


Chains so ena tistih meni nesojenih skupin, ki vedno igrajo prvi in jih vedno zamudim. No, tokrat se mi je zaradi pozne časovnice izmuznil le prvi komad in lahko dodam, da mi je tudi tega žal. Vzdušje, ki ga dvojec gradi na lo-fi riffih, jih umirjeno vleče in nadgrajuje, kdaj že skoraj v nedogled (kar ni mišljeno niti približno slabo), je res nekaj, kar mora človek izkusiti iz prve roke. Po možnosti ob mraku in v objemu megle, ki se jima je prilegala skoraj tako dobro kot Bölzer, ko sem ju prvič videla na zdaj že ne več tako neznani planini v okolici Salzburga. Čeprav je švicarski duo čisto druga žival, sem se ravno z Okoijevim čistejšim glasom na plošči Hero privadila na bolj volčje in ne nujno povsem tonalno pravilno petje, ki je tudi neke vrste zaščitni znak Chains. Po več EP-jih in kompilacijah, ki sta jih nanizala v zadnjih letih, se lahko le nadejam, da pripravljata naslednika prvenca Of Death. In da bo približno enako masten in ostuden kot tista prašičja glava, ki jo je kitarist in vokalist E. pred leti zalučal med publiko v kranjskem bazenu. Če me ni prepričal s svojim ustvarjanjem v Bleeding Fist, velja ravno nasprotno za Chains. Srčno upam, da bo Deathwaves vsaj še nekaj časa ostal del njunega repertoarja. (Aleksandra)


Iz umirjenih valčkov pa na poskočnico. Grob so še sveži predstavniki slovenske black metal scene, a so s svojim surovim zvokom hitro dvignili tempo na »plesišču«, ki je postajalo vedno bolj polno. Tako smo lahko v prvi vrsti celo opazili nekaj petletnih mulcev, ki so veselo poskakovali. Kraški trio nam je v dobri uri predstavil svoj prvenec Metanoia, ki je izšel lani aprila. Glede na njihov material bi trdil, da še najbolj ustrezajo profilu današnjega večera, saj poleg tistega klasičnega blackmetalskega žaganja vsebujejo tudi nekaj ambientalnih vložkov. In ravno ti so najbolj pritegnili mojo pozornost. Zahvaljujoč super ozvočenju so delovali naravnost epsko ter amplifirali celotno podobo čustvene agonije. Škoda le, da jih je bilo nekoliko premalo oziroma so bili na trenutke neizraziti. Da ne bo pomote, prav z veseljem sem razmigal vrat tudi ob njihovem hitrem obrabljanju strun in palic. Sploh nekateri bolj melodični vložki, ki mamljivo vlečejo na death metal, so lepo razgibali zvočno sliko. A če na koncu potegnem črto, ne morem ravno trditi, da je bil to nek presežek. Preveč že slišanih viž, nekaj neelegantnih prehodov in napakic na odru hitro pokažejo realno podobo še mlade zasedbe. Ta za začetek sicer ni slaba, ampak bo potrebnega še nekaj brušenja, da pridejo do odličnega leska. (Marko)


Grob kljub oznaki ene mlajših black metal skupin na sceni že od samega začetka pridno nabirajo odrske izkušnje. Prvič sem se z njimi srečala predlani, ko so skupaj s Srd ogreli postojnsko publiko za srbske kolege The Stone, in to komaj leto po ustanovitvi. Priznam, da me takrat niso pretirano nagovorili, k čemur je v glavnem prispeval slab zvok. Z njim niso imeli kaj dosti več sreče niti na letošnjem krstnem Oratoriju, ampak si lahko vsak band, ki je bil povabljen na ta butični festival v Šmartnem in tam junija nastopil na z živalskimi kostmi in lobanjami, slamo, kadili in svečami ozaljšanem odru na prostem, to resnično šteje v čast. No, nekaj podobnega okrasja so imeli poleg že standardnih kapuc in verig tudi tokrat na odru. So pa Grob bojda takrat takoj po nastopu izgubili člana, zato me je po najavi nastopajočih na za letošnjo Črno Šagro zanimalo, v kakšni postavi bodo nastopili tokrat. Vsaj zaenkrat očitno nadaljujejo kot trio, odsotnost ene kitare pa se jim – kot je že omenil Marko – ob odličnem ozvočenju niti ni tako zelo poznala. Če so njihovi komadi na prejšnjih nastopih spominjali na še nedefinirano zvočno vihro, so se tokrat ob ravno pravih trenutkih zbistrili v nalezljive pasaže, od katerih so mi najbolj ostale v ušesu tiste iz komadov The Hunger ter Invoking through Mirrors. Tokrat so nedvomno prepričali še cel kup drugih obiskovalcev, saj so v od bolj zadržanega pozibavanja do bolj divjega spremljanja ritmov in melodij spravili že nezanemarljivo število obiskovalcev. Grob, se že veselim naslednjega snidenja. (Aleksandra)


Glavni band večera je bil verjetno le redko komu neznanka, vsekakor pa je bil nekaj povsem drugega kot predskupini. Pod istim imenom so Dekadent dejavni že skoraj dekado in pol, nedolgo nazaj pa so izdali svoj peti studijski dolgometražec The Nemean Ordeal. Ta je v primerjavi s turobno naslovnico v stilu Doréjevih jedkanic poln toplih melodij in nadobudnega vzdušja, a mu vseeno ne manjka udarnosti, harsh vokalov in neutrudnega bobnanja, s čimer ljubljanska zasedba z Arturjem na čelu že dolgo izstopa na domači sceni in tudi v tujini. Ta mešanica se odlično obnese tudi v živo v bandovi trenutni postavi, ki sem jo do zdaj videla že tretjič. Ob odličnem ozvočenju in bandovi karizmi je bil nastop na šagri tudi med njihovimi boljšimi. Toda dejstvo je, da spevne kitare z veličastno, na trenutke že filmsko spremljavo človeku prirastejo k srcu ali pa ga utrudijo. Na šangri je bilo slednjih na srečo bolj za vzorec in so se lahko brez težav umaknili tudi drugam, obiskovalci neposredno pod odrom pa so se brez zadržkov prepustili tako starejšim kot tudi najnovejšim skladbam. Če se ne motim, so od novih zaigrali vsaj Shepherd of Stars in Wanax Eternal, medtem ko A Cry of Revolt vedno privleče na plano spomine na premierno predvajanje albuma Deliverance of the Fall in spremljajočega filma v Kinodvoru. Če so tokrat tako kot na Oratoriju igrali Vigred ali ne, mi je zaradi pozne ure in utrujenosti ušlo iz spomina, pa tudi sicer glede seta na šagri težko dam roko v ogenj, ker njihovega vmesnega obdobja ne poznam najbolje, toda višek njihovih nastopov vsekakor še vedno predstavlja Pasijon s prejšnjega albuma Veritas. Tokrat nimam Dekadent kaj očitati, saj jih po profesionalnem odnosu do glasbe na domačem terenu prekaša le redko kdo, pa še to mi trenutno pade na pamet le Arturjev stari band Noctiferia. Če izvzamem pokoncertno druženje, se je letošnja Črna Šagra zaključila v velikem slogu z bandom, ki trenutno več koncertira po Nemčiji in Avstriji kot doma, zato bi bilo škoda, če bi jih izpustili ob naslednji priložnosti. (Aleksandra)

Tako, pa smo prišli do konca našega veseličenja. Ali pač? Vsak namreč ve, da se po navadi šagre nadaljujejo še dolgo v noč po domačih hramih. A o tem mogoče kdaj drugič. Vse pohvale organizatorjem in lokalni skupnosti za odličen recept, ki kar prosi za rêpete. Vsak element – od ponudbe do izvedbe – se je lepo poklopil in sestavil odlično sliko. Tudi publika ni izostala, saj je v solidnem številu uživala in sodelovala skozi celotno prireditev. Se le pozna, da je na Obali bolj mračna tematika dobro podprta pri vseh generacijah. Še okoliške starešine niso doživele kakšnih infarktov ali protestirale s polentarjem v roki, kar je dovolj zgovoren dokaz, da se da preživeti tudi glasno »razbivanje« sredi vasi, če je vsaj malo posluha. Še enkrat bravo in le pogumno naprej. (Marko)


Letošnja Črna Šagra me je znova zvabila čez pol Slovenije, v glavnem zato, ker je bila lanska več kot odlična. Letos mi nabor nastopajočih na prvo žogo mogoče res ni bil najbolj pisan na kožo, ampak so vse tri zasedbe pozitivno presenetile in navdušile, vsaka na svoj način. Vedno je tudi lepo videti, da (poleg občine) tudi lokalna skupnost podpira alternativne dogodke, saj so v srečelovu poleg vstopnic za nekaj prihajajočih koncertov pod taktirko Nemesis Booking, Dirty Skunks in ekipe Bunkerfesta bila med nagradami znova lokalni sir in kraški pršut. Črna Šagra je tudi odlična priložnost, da srečaš cel kup poznanih obrazov, ki jih iz takšnih ali drugačnih razlogov z leti videvaš vse manj. Zato pa drži kot pribito, da na mladih svet stoji; če ob tem še čim širšemu krogu ljudi približajo kakšen lokalni običaj in poskrbijo za super organiziran poletni koncert na prostem (letos so organizirali še zastonj avtobus iz Kopra do prizorišča in nazaj), pa mi z jezika (ali prstov) ne pade niti ena žal beseda. Aljaž in David z ekipo, hvala za nadvse prijeten večer in upam, da se tudi Črna Šagra razvije v tradicijo. (Aleksandra)

SORODNE VSEBINE:
4. 6. 2019Oratorij / Reportaže
29. 5. 2019Bliža se Oratorij / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija