Cynic / Chimp Spanner

Po sobotnem naužitju zvokov klasičnega heavy metala z Requiem in Shutdown v Kinu Šiška, kjer je publika glasbi primerno poskrbela za zelo živahno vzdušje, se je ljubljansko metalsko dogajanje dan za tem udejanjilo v Gali Hali skozi bolj introvertirano občinstvo. Vest o prihodu Cynic in Chimp Spanner (no, pa tudi odpadlih Hypno5se) je dosegala staro in mlado tako znotraj meja države kot tudi širom držav bivše skupne republike. Za dobri dve uri programa so tako najbolj zagreti preživeli domala cel dan na vlaku ali cesti.

Nedelja torej, sivina deževnega vremena je odsevala splošno mrtvilo v mestu, le okoli dvorane in njene blagajne se je zbralo okoli 200 ljubiteljev preciznejšega glasbenega pristopa.

Prve si v solidno zapolnjeni dvorani ogledamo Chimp Spanner, katerih dobro ime se je širilo starošolsko kar od ust do ust, kar je sigurno bolj zaupanja vredna reklama od premišljenih marketinških fint. Metelkova je sicer v teh dneh gostila tako maso odličnih glasbenikov, da bi jih skoraj začel obravnavati kot potrošni materjal, a dotična zasedba gotovo ima svoj čar. Aranžmajsko je v ospredju ves čas pisec glasbe Paul Ortiz, dasiravno ostali glasbeniki tehnično ne zaostajajo, temveč dopolnjujejo izvajalca v ospredju. Zvokovno se zaradi Satrianiju podobnem slogu večino pesmi povezuje nekakšna »uplifting« melodija, ki jo razkosavajo divji lomljeni ritmi, pri čemer je najbolj doživeto opazovati basista, ki ovit v debele lovke dreadlocksov delirično trza po izstopajočih zvokih tolkal. Navdušencu iz publike prišepnem, da mi je zanimivo, kako med komadi sploh ne komunicirajo s publiko in soglasna sva v tem, da enostavno »ne rabijo«, saj je glasba tista, ki publiko nagovori in navduši. Strukture komadov vključujejo alternirajoče aranžmajsko bogate dele na vodilni kitari, katerim sledi umiritev do naslednje take faze. Redko vidimo, da publika glasbenika z aplavzom nagradi po vsaki solaži, v nastopajoče pa so do kraja predstave iz publike oprte oči, ki iskrijo globoko spoštovanje do glasbenikov. V spominu najbolj ostanejo dvoprstni tappingi, groovy težki ritmi ob masivnem zvoku sedme strune ter sama vibracija, ki jo band oddaja. Aha, da ne pozabimo projekcij! Te so tako pri Angležih kot pri Cynic zaradi nekoliko štorastega prostora bile izvedene slabše od pričakovanj, slika se grobo odreže nad koleni članov ansambla, tisti nižje rasti pa smo tako ali tako koncert lahko bolj poslušali kot gledali. Vodja skupine prvič spregovori ob zapustitvi odra z iskreno zahvalo.

Pavza, decemberske temperature (ki to niti niso) pred klubom nudijo prav prijetno osvežitev, v Gali Hali je kljub relativno mirni publiki namreč postalo zoprno vroče, predskupino si je ogledalo precej večji delež prišlekov, kot je to v navadi (v reportaži na portalu Profanity avtor celo ugotavlja, da pred dvorano ni bilo opaziti nobenih smeti). Že pred prihodom Cynic na oder občinstvo s telesi tvori obzidje skoraj do sten kluba, tako da smo tisti manjše rasti spet bolj poslušali kot pa opazovali dogajanje na odru. Z zvenom pentatonike in vzhodjaških melodij pričakovanje stopnjuje intro, ki se prelije v Amidst The Coals. Zanimivo, publika ta trenutek ni bila pol toliko odzivna kot pri prejšnji skupini, do popolne sproščenosti smo namreč morali še prebiti zid ponižnega spoštovanja do teh izjemnih glasbenikov, katerih pečat v metalskem svetu je izjemen. Celotna izkušnja Cynic je bila povsem nekaj drugega, kot smo navajeni od ostalih istožanrskih ansamblov, sama glasba deluje kot nekakšno povabilo v magičen svet avtorjevega toka misli, tekom koncerta pa nastop dobiva nove in nove razsežnosti, odvisne od dojemljivosti poslušalca. Izraz na Masvidalovem obrazu, nekakšna blazna, odtujena zasanjanost, resnično prepriča, da tam notri sive celice izrisujejo popolnoma drug svet, drugačno, lepšo realnost. Z EP-jom in istonaslovno pesmijo Carbon Based Atonomy tematika postane jasnejša in bolj razumljiva, band se oddalji od mističnosti s prvih dveh plošč in bolj poljudno predstavi svoje ideje in zanimivo, proti pričakovanjem na ta način izzove v publiki nekaj »singalong« momentov. Zvokovno se z izjemo spektra, ki ga tvorita bas boben in bas kitara, nastopajoči zelo približajo zvoku albumov, kar jasno omogoča vrhunska izvedba. Prvi mož skupine in duhovni vodja publike z ročno in nožno manipulacijo vokalnih in kitarskih efektov pokaže prave zahtevne »multitasking« sposobnosti, spretno pa med materialom najnovejših albumov nanizajo tri starejše komade, ki dobijo več odobravanja iz drugega dela publike. Nemalo nas je namreč tistih, ki smo Cynic dokončno sprejeli šele s Traced In Air. Dalje opazujem dogajanje na odru in ideje o interpretaciji Masvidalovega početja se kar same od sebe ponujajo. Reporter Radia Študent omeni navezo s Fates Warning, ki so v tekstovno sporočilnem oziru zelo blizu podajanju zgodbe Cynic, tekom nastopa Masvidal prične sprva z nekakšnim zibanjem, nato pa krčevitim poskakovanjem po odru, in spet v kombinaciji s tisto odsotnostjo pogleda pričara prizor otroka v brezskrbni igri, tistega dobrohotnega, brezskrbnega otroka, ki so ga Fates Warning tolikokrat skušali obuditi v odraslem zagrenjenem človeku. Redki govori med nastopom s takim glasom so glasbeno izkušnjo le še konceptualno nadgradili. Publika je bila nagovorjena z besedami v stilu »This song is about forgiveness, please close your eyes and picture a person, that your are still angry at, and we will try to break this«. Česa takega si kljub ogledanemu festivalskemu nastopu banda nisem predstavljal. V kratkotrajni izkušnji se je trenutkov, kjer si se lahko poglobil in skozi iskreno spoznavanje sebe pod duhovnim vodstvom s pridihom budizma, zvrstilo nešteto, spet odvisno od poslušalčeve dojemljivosti, platonska(?) ljubezen med Reinertom in Masvidalom pa se je s sporočilom o svetovnem in duševnem miru brez upiranja razlezla čez celotno publiko. Nezanemarljiv del pa sta prispevala tudi preostala člana na basu in kitari, ki sta izvedbeno to izkušnjo v celoti odlično podprla. V spominu najbolj ostane sleherna solaža, ki pri Cynic gotovo ni le to, ampak vsaka zase nudi kos tistega, kar glasbenik razmišlja. Magičnega občutka med čistimi kitarami pri Adam's Murmur, Evolutionary Sleeper in Space For This se ne da opisati z besedmi. Publiki se tako tekom nastopa kot na koncu Masvidal zahvali za srčnost, ki naj bi bila značilna prav za ta del Evrope, po neljubem koncu nastopa pa povabi publiko na druženje. Le s težavo smo band pustili z odra, svoj trenutek slave pa je namesto banda užil kar roady, ki je med publiko razdelil trzalice in ostale predmete, ki so se pozlatili z dotikom teh odličnih glasbenikov. Kljub temu, da ni bilo ne pri prvem ne pri drugem bandu slišati enega poziva k nakupu CD-jev, je iz dvorane odšla le peščica ljudi, pred merch standom pa postoji več kot polovica poslušalcev. V pisateljskih in najverjetneje ostalih kreativnih krogih se temu reče »visok faktor prepričljivosti«. Chimp Spanner so se v tem oziru malo ušteli, saj so najnovejši album ponujali le na vinilu, CD-ji Cynic pa so šli za med. Kljub vsesplošni nadčloveški prijaznosti prvaka progresivnega death metala pa je v zraku za dobršen delež ljudi ostaja nek občutek nedotakljivosti, in ni bilo malo tistih, ki se podajalcem te glasbe niso upali približati za podpis. Energija, ki so jo prinesli in podelili z nami, je resnično neverjetno intenzivna. Četudi so se zvokovno oddaljili od klasičnega pomena death metala, pa verjetno lahko v imenu celotnega občinstva izrazim hvaležnost, da ta skupina pomaga oplemenititi in razširjati to zvrst, tako v zvoku kot v ideji.